Smučišče Grebenzen na avstrijskem Štajerskem (tik ob meji s Koroško, pravzaprav) ni veliko, a zna biti za dan družinske smuke prav prijetno.
25 kilometrov prog je povezanih večinoma z vlečnicami (kar zna biti za nekatere nerodno), so pa večinoma široke in ne prestrme. Za tiste, ki prisegajo na črne proge, Grebenzen ne bo najbolj posrečena izbira, saj ima le eno, pa še to kratko, veliko bolj pa se bodo tam počutili tisti, ki radi zarezujejo po srednje položnih in bolj širokih progah.
Kljub temu, da zelo strmih prog praktično ni, Grebenzen premore tudi FIS progo, ki je priljubljena tudi pri tekmovalcih najvišjega razreda. Tja zna zaiti slovenska reprezentanca in tam lahko ob zgodnjih urah najdete tudi zvezdnice, kot je Mikaela Schiffrin, pa seveda domači, avstrijski tekmovalci in tekmovalke.
Pod smučiščem je kraj Sankt Lambrecht, ki poleg vrhunskega hotela Naturparkhotel Lembrechterhof, ki je zelo ekološko usmerjen (pred njim so tudi polnilna mesta za električne avtomobile) premore tudi ogromen benediktinski samostan iz 16. stoletja, ki si ga je vredno ogledati. Pa ne le 850 let samostan, ki ga krasi ogromen vrt z bogato zbirko zelišč, pa tudi strupenih rastlin, in ki ga vzdržuje le 13 menihov (ki izdelujejo tudi odlične zeliščne čaje), temveč tudi širšo okolico, saj je smučišče sredi naravnega parka Zirbitzkogel-Grebenzen, ki se lahko pohvali z obilico sprehajalnih poti , pa tudi učnimi potmi in muzejem, ki je namenjen predvsem temu, da v njem otroci spoznavajo naravo in dogajanje v njej.
Ker je v parku tudi nekaj jezer, je dovolj možnosti tudi za poletno kopanje, bodo pa lastniki psov razočarani, saj je tem vstop v vodo popolnoma nerazumljivo kar prepovedan.
Seveda štirizvezdični hotel ni edina možnost prenočevanja v tem delu Avstrije. Po okoliških hribih je namreč obilica manjših penzionov in turističnih kmetij, izstopa pa Tonnerhutte na sosednjem hribu. Premore nekaj lepo urejenih sob, notranje in zunanje savne, odličnega kuharja (in obilico domačih suhomesnatih specialitet), pa tudi lastno smučišče t vlečnico, ki poleg smučanja ponuja tudi sankanje. Za slednje so poskrbeli s posebnimi, prilagojenimi sankami, ki jih je moč zatakniti za vlečnico in tako z uporabnikom vred potegniti na vrh smučišča. Spust je možen tako po ožji gozdni poti kot tudi po samem smučišču (dokler je to prazno), v obeh primerih pa so lahko hitrosti tudi prijetno resne.
Seveda znajo, kot je pri Avstrijcih v navadi, poskrbeti tudi za zabavo, ko ni snega – od pohodništva (to je s krpljami na voljo tudi pozimi), kot gorskega kolesarstva (seveda lahko tudi z električnimi kolesi), Tonnerhutte pa se bodo razveselili tudi lastniki psov. Ti so namreč tam namreč ne le dobrodošli (za razliko od jezer v dolini), temveč imajo zanje celo posebne ponudbe. Ja, treba je znati najti tržno nišo.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
