Kaj naj drugega rečem, kot popoln vrh za zadnji Alpinin pohodniški izziv s popolno, dinamično in nič čemerno druščino, s popolno obutvijo, ki je prestala vseh pet izzivov, z idealnimi razmerami, nič gneče in mnogimi skalami, ki so z nekaj znanja in domišljije govorile zgodovinske zgodbe.
Po prvem jutranjem pozdravu pri trdnjavi Kluže z odločnim korakom stopimo do osvetljenega predora in pridemo na vojaško pot, vklesano v skalo, nato pa se zbudita mišični in dihalni sistem. Misli še dremljejo, sprašujem se, kdaj bo kava prijela in me zbistrila. Pa to nalogo opravi kar svež zrak in narava okrog mene.
Nekje sem nekoč prebrala, da če razumeš naravo, razumeš sebe, zato opazuj naravo in opazil boš sebe. Drži, kmalu pa že zaznam hitrejše dihanje vseh navzočih in ugotovim, da se je pot začela strmo vzpenjati. Pred nami zagledam Hermannovo trdnjavo.
Trdnjava Kluže je bila na novo zgrajena med letoma 1881 in 1883 in je ohranila skoraj nespremenjeno podobo iz 17. stoletja, ko so jo zgradili Habsburžani, vendar je bila leta 1797 med vojno s Francozi porušena, Hermannovo pa so zgradili med letoma 1898 in 1900 nad njo v pobočju Rombona (na nasprotni strani soteske, kjer stoji trdnjava Kluže) in ta je obrambno vlogo še bistveno povečala. Že čez petnajst let je bila tarča granat italijanskega topništva. Izstrelili so jih skoraj 4.000, dvesto jih je našlo cilj, med njimi tudi 441- in 350-kilogramske iz topov na drugi strani Kanina – 13 kilometrov stran. Uf, dobro, da se piše leto 2016 in so ti časi mimo.
Tinetov prijatelj iz gorskoreševalnih vrst Igor Zlodej pravi, da če bi bila trdnjava v Dolomitih, bi bila v njej že gostilna. Škoda, ker je bolj kot ne zapuščena in smo se okrepčali zgolj iz naših nahrbtniških zakladnic.
Že sopihamo naprej. Na čelu naše četice pa Nives, ki kar dobro maršira navkreber. Igor pred mano izjavi, da imamo "ubijalski tempo", kar mi nariše nasmešek na obraz, saj se seveda strinjam z njim. Na srečo se Nives malo umiri in nadaljujemo v prijetnem pogovornem tempu do Kote Dreizehn Dreizehn, ki je, če prevedemo, na višini 1313 m. Točno nad Bovcem. Je bolj razgledna terasa kot vrh, primerna za tiste, ki se grejo "pofočkat" dnevno, ravno prav, da nekaj naredijo zase. Nadaljujemo naprej po dobro označeni planinski poti, ki postane zanimiva. Prve kaverne in jarki in zarjavele pločevinke in žice. Igor najde kost in ugotavljamo, kakšnega izvora je. Pa pravi Tine, da je zagotovo goveja, ker je votla. Ampak s te moke ne bo kruha oziroma s te kosti ne bo juhe. Okrepčamo se raje s Tinetovim domačim ovčjim sirom in sendvičom. Naše nahrbtniške zakladnice postanejo lažje, kar pa pride prav, saj na vrh nesemo nekaj dekagramov manj teže.
Do vrha brez težav
Hudomušno se nasmihamo šalam na račun starih, izrabljenih Alpininih pohodnih čevljev, ki smo jih našli in jih je neznani pohodnik neznanega dne "pozabil" nekje ob poti. So imeli še star Alpinin logotip, a od podplata je ostalo bore malo. Me pa res "firbec matra", kaj bi imeli povedati, če bi imeli pravi pravcati jezik. Kje vse so že bili, na kolikih skalah so pustili sledi.. Je šel neznani pohodnik naprej kar bos? Mi smo jih seveda častno odnesli na 2208 m. So postali del zgodbe. In del fotografije na vrhu. Moje "Alpinke" se zaenkrat še zelo dobro držijo in prav vem, da bom z njimi osvojila še mnogo takšnih in drugačnih izzivov, ki se jih veselim, vsakega posebej.
Preden odrinemo v dolino, v "BC", po drugi planinski poti, se še enkrat ozrem k Triglavu, Jalovcu, Mangartu in ostalih Julijcih. Na poti navzdol še hiter vzpon na Čuklo (1767m), potem pa še zadnje kaverne, rovi, skala, podobna spečemu psu, nekaj pohodnikov in turistov, ki se pozno odpravljajo proti vrhu nevedoč, kaj jih še čaka.
Zaslužen postanek pri Tinetu in degustacija sira, potlej pa kava v kavarni. Čas za slovo, stiske rok, lepe želje in konec Alpininega velikega pohodniškega izziva. A noben konec zgodbe ni zares konec zgodbe.
Hvala za vse in vsem! Hvaležna sem, da sem bila lahko del te zgodbe.
Katja Avsenek
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
