10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša

Maja Kuzma: Kako kot gluha oseba doživljam gore

Maja Kuzma: Kako kot gluha oseba doživljam gore (foto: Uroš Jakopič in osebni arhiv) Uroš Jakopič in osebni arhiv
13. 9. 2016

Sem Maja, podeželsko dekle, športnica, umetnica in vizualistka. Sem gluha od rojstva. Tu pa tam nosim slušna aparata, a največkrat sem rada v tišini. Moja trenutna najljubša aktivnost je hoja v hribe in gore, za kar se moram zahvaliti gluhima staršema, da sta me vpeljala v to.

Ta pravi 'utrip' tišine v naravi sem našla pred letom dni in pol. Čeprav sem že prej hodila v hribe s staršema in sestro (kar še vedno) in z gluhimi prijatelji, ni bilo še te pristne povezave z naravo.

In prišel je dan stkanega tesnega prijateljstva.

Tri prijateljice smo se povzpele na Kriško goro in se začele pogovarjati o naravi, hribovju, gorah ... Bilo mi je tako drugačno, posebno, ker smo se navihano pogovarjale v znakovnem jeziku oziroma kretnjah in dan je minil tako hitro, kot da bi namesto 24 ur bil dan dolg 1 uro.

Po tem smo se odločile, da bomo še naprej hodile na takšne ture. Sčasoma sem uročila tudi svojega fanta, ki je prav tako gluh, in tako smo se mi štirje skupaj povzpeli na Triglav, Grintovec, Debelo peč, Boč, Šmarno goro ... In se bomo še vzpenjali, skupaj s še drugimi gluhimi.

Vsi, ki ljubimo naravo, doživljamo vzpone na hribovja in gorovja z nekimi nameni. Enim je to potreba po tekmovalnosti, drugim potreba po svobodi, tretjim potreba po iskanju lastnega sebe, četrtim pa druženje v naravi ... Zame pa je to izziv, kako lahko v tišini najdem življenjsko ravnovesje po kopici dela, življenjskih težav in ovir. Moram priznati, s samoiniciativo nimam težav, razen takrat, ko sem resnično utrujena ali ko se dolgočasim. Takrat pa sem odvisna od drugih.

Kako kot gluha oseba doživljam obiske hribov in gora?

Ko hodim v tišini, mi ne preostane nič drugega, kot da sama s sabo komuniciram in opazujem okolico narave z očmi. Čutim, vidim, okušam in vonjam vse, kar mi pride naproti.

Ko hodim, pod nogami čutim kamne ali travo ali makadam. Ko zapiha veter, ko sonce zažari, ko dež kaplja ali ko sneži, to začutim po razkritih in pokritih delih telesa. Ob poti se najdejo okusni gozdni sadeži in to pojem ... Mnjam! V določenih krajih pritekajo čiste vode in to tudi popijem. Spet mnjam! Kaj pa vse zavoham? Svoj znoj, vonj dreves in narave ... Slišim pa nič, razen svojega notranjega zvoka.

To so doživetja, ko sama hodim v hribe.

Lani sem 104-krat šla na Šmarno goro iz lastnega užitka, zdaj pa tudi večkrat obiskujem Mirno goro, ker sem bližje doma, in skočim še na druge hribe in gorovja z novimi čevlji Alpine, ki mi jih je podarila ob njihovem pohodniškem izzivu, na katerega sem se prijavila. Hvala Alpini!

Kako pa funkcioniram, ko grem v hribe s slišečimi in gluhimi?

Z gluhimi mi je velikanski užitek. Ko sem v družbi slišečih, začutim samo varnost. Ti so večinoma pohodniki z ogromno bero izkušenj. Rada se vklapljam med slišeče, ker se zavedam, da bom z njimi pridobila globlja poznanstva o pomenu pohodništva in gorništva.

Žal pa odnesem domov samo 7 % informacij. Ne dohajam njihovega pogovora, kajti odčitavam z ustnic in vsak drugače odpira usta. Večina ljudi tudi spozabi, da je med njimi tudi gluha oseba, ali pa ne ve, kako naj stopi do gluhe osebe in z njo komunicira. Seveda mi je hudo, da sem izgubila veliko njihovih zanimivih zgodb – lahko da je kdo povedal zanimive stvari o gorah, hribih, dogodivščinah in opozoril na kakšne pasti. V tem primeru pa sem sama prepuščena komunikaciji s samim seboj in nič drugega mi ne preostane, kot da jim sledim in samo hodim.

Lažje mi je, ko sem s kom sama in se ta oseba potem 100-odstotno posvečena meni in mi odgovarja na vprašanja. Ko sem z gluhimi, komuniciramo v kretnjah in tu je zame čar vsega. Domov se vedno vrnem polna doživetij in izpopolnjena ter s košaro zanimivih in prijetnih zgodbic, ki so se pripetile vsakomur.

Kako na splošno gluhi komuniciramo pri hoji v hribe in gore ter sestopu? Če je potka dovolj široka in varna, da nam ni treba gledati dol, se gledamo na isti črti in neovirano komuniciramo v znakovnem jeziku ob hoji. Če pa je teren preveč kamnit, se vsake toliko časa pogledamo z očmi, kam hodimo in kaj je pred nami, ter ob oviri predčasno opozorimo drug drugega. Drugače pa hodimo na slepo. Če je potka ozka, hodimo v vrsti. Hitrejši spredaj, drugi pa za njim. Če se ta hitri česa spomni, se obrne in se ustavimo ter mu prisluhnimo in se pogovorimo. Če se kdo od tistih za hitrejšim kaj spomni, hiti za njim, ga pocuka za nahrbtnik ali s pohodniško palico naredi senco ali kaj previdno vrže pred njega.

Moj največji podvig je, da nama je s fantom lani v desetih dneh uspelo prehoditi 250 km po slovenski planinski poti, in to v popolni tišini. V teh dneh sva občudovala naravo, spoznavala znamenitosti posamezne točke, odkrivala osebnostne lastnosti drug drugega ter se poglobila v najino ljubezen. Vsak je imel 11 do 14 kg težak nahrbtnik in to je bil najin pravi test, kako zdržati in ohraniti moč. Na začetku sva bila polna energije, ki je z dnevi upadala, s tem pa tudi komunikacija, več pa je bilo občudovanja drug drugega in narave.

Po desetih dneh sva se izklesala v samouka in spoznala, da biti v tišini ni tako hudo, le biti je treba previden, osredotočen in dobro spremljati dogajanje okolice, kot so recimo:

  • vremenske spremembe (ne slišiva grmenja in ker je to glas nevihte, se ustrašiva njenega pojava in hitro ukrepava);
  • kamenje z gorah (včasih kakšna pade mimo naju, midva pa ne veva, da se je to zgodilo);
  • dolžina poti (ko zagledava izvir vode, preštudirava, ali naj napolniva še trilitrsko prazno plastenko ali bova našla naprej še kakšen izvir in nadoknadila še tri litre rezervne vode;
  • ko se ustaviva za prigrizek, pogledava, ali imava dovolj hrane do mesta, kjer bi nakupovala hrano za nadaljnje poti ...);
  • preštudirati knjigo o SPP in se rešiti 'labirinta';
  • stanje bivalnega prostora (ali je dovolj varno spati v naravi, ali raje v koči)

Bilo je veliko doživetij, ki jih bova letos in v naslednjih letih tudi nadaljevala. Sama sem na koncu spoznala, da s tišino ni težko živeti. Najtežje bi mi bilo živeti brez osebnih ciljev.

Tekst: Maja Kuzma. Foto: Uroš Jakopič in osebni arhiv. Članek je bil objavljen v reviji Lisa

TUKAJ preverite še nekaj vtisov s pohodniških izzivov.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri