10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša

Pohodniški izziv: Na Košutnikov turn

Pohodniški izziv: Na Košutnikov turn (foto: Osebni arhiv) Osebni arhiv
13. 9. 2016

Vsak dan se spogledujem z veličastno Košuto, skoraj deset kilometrov dolgim apnenčastim zidom, ki se ponosno dviguje nad mojim domačim mestom.

Zato je za četrti Alpinin izziv padel predlog, da se odpravimo na najvišjo vzpetino dolgega grebena - Košutnikov turn. Je najmogočnejša, na sever pomaknjena kamnita tvorba v Košuti, in ena najlepših plezalskih gora v Karavankah.

Naš gorski reševlec Tine je seveda prav tako navdušen nad idejo, saj tega vrha sam še ni osvojil, vedel pa je, da se turn da preplezati po zavarovani plezalni poti z avstrijske smeri.

Pot nas je z avti vodila po slikoviti dolini Tržiške Bistrice, ki teče skozi geološko znamenito Dovžanovo sotesko, do zadnjega zaselka Medvodje in naprej po gozdni cesti do planine Spodnja Dolga njiva. Jeklene konjičke smo pustili na označenem parkirišču, nato pa so nas Alpinini pohodni čevlji ponesli v gozd in naprej v številnih zavojih čez strma travnata pobočja.

Ker je naš pohod že četrti zapored, lahko z veseljem potrdim, da so Alpinini čevlji resnično načrtovani in oblikovani za udoben korak in brezskrbno uživanje lepot narave. Odlikuje jih dobra oprijemljivost, zagotovljena varnost, večja odpornost, želeno udobje, preprosto zavezovanje in všečna oblika. Njihova podloga pa diha, je nogi prijazna in ne prepušča vode.

Pot na Košutnikov turn sem sama prehodila že nekajkrat prej, vendar je ista pot vedno drugačna. Vedno se najde nekaj, kar jo naredi edinstveno in privlačno. Tokrat je bilo zanimivo poslušati in opazovati Tinetovega 8-letnega sina Nejca, ki je naravo in pohod doživljal drugače kot ostali. Skrbno je razmišljal, ali je s seboj na pot vzel vso primerno opremo, kaj bo na vrhu napisal v svojo planinsko knjižico, katere zanimive in lepe rožice rastejo ob poti, nekatere celo dišijo kot krompir, vendar niti najmanj nimajo istega okusa ... Popolnoma neobremenjeno in lahkotno je šel cilju naproti, vmes pa ga je zanimala tisoč in ena stvar. Na vrhu pa je skupaj z nami tudi delil čokoladke, ki si jih je še tako zaslužil.

Kaj pa mi? Kolikokrat se ujamemo v mislih, ko razmišljamo o načrtih, skrbeh, bremenih? Pozabimo, da je najlepše uživati v trenutku zdaj ... Zato pa v hribih in gorah res uživajmo prijetne ure daleč nad vsakdanjimi skrbmi, ker tam se v nizih vrstijo vrhovi in se na obzorju družijo v mogočno celoto.

Imeli smo srečo, z visoke skale nas je budno opazoval gams. Tine se rad pošali, da si ta urna gorska zverina zagotovo misli svoje: "Poglej jih, počasnele!" Nato pa imata z gamsom dialog, seveda v gamsovem jeziku. Vso pot pa so nam krasile tudi gorske rože. Še posebej so se bohotile murke in encijani, v rumeno odete navadne pogačice pa so se le še bolj nastavljale soncu in lovile rumeno v svoje cvetne liste.

Za nagrado na koncu poti pa še sveži sirovi štruklji v koči na planini Dolga njiva, na katere je bilo vredno počakati pol ure. Blaž bi modro rekel: "Lakota je najboljši kuhar."

Katja Avsenek

Preberite še: Maja Kuzma: Kako kot gluha oseba doživljam gore

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri