... ko te en majhen glasek v glavi želi prepričati, da še ni treba vstati iz tople postelje, da lahko še malo poležiš, da je jutri nov dan in da greš lahko v hribe tudi kdaj drugič, saj gora tako ne bo nikamor ušla? In potem, ko premagaš to fazo ter s tem samega sebe, si vedno nagrajen.
A ta nagrada ni vedno pričakovana. Lahko ob koncu dneva potegneš črto in si rečeš, da čutiš prijetno utrujenost in da je bilo potrebno stopiti iz cone udobja, bili pa so neskončni trenutki, polni življenja, smeha, spontanosti, popolnosti.
Tako je tudi bilo. Bil je sobotni dan, ki ga ne bi mogla opisati niti s presežniki. Za to ne morem pripisati zaslug le soncu na nebu, temveč tudi popolnosti narave, novim spletenim prijateljstvom, mirnim, varnim in srečnim občutkom. Predvsem pa sebi. Ne smem pozabiti tudi na moje Alpinine pohodne čevlje, ki so zdržali dinamično hojo čez skale, po listju in travi, poskoke čez potočke ter njihov prvi krst s snegom. Tudi temu so bili kos.
Vožnja čez Vršič naju z Blažem spomni na prejšnje dogodivščine.
Tokrat so brisalci ostali brez dela, sva pa zato vklopila najina jezička in trebušne mišice, kajti zopet brez živahnega klepeta in smeha ni šlo. Dobra volja je najbolja in v tisto smer, v katero premakneš svoje kotičke ustnic, se potlej odvije tudi dan. Avto parkirava pred centrom TNP v Trenti, kjer naju že radostno pozdravljata Maja in Uroš.
"Malo bom zamudil, ubogega človeka moramo spraviti na helikopter", se zasliši Tinetov glas na drugi strani mobilnika. Naš gorski reševalec je bil že v pogonu od zgodnejših jutranjih ur, mi pa smo jo po kavici z razgledom na naš cilj kar ucvrli proti Zadnjici - našemu izhodišču. Brez skrbi, Tine nas bo že ujel. Zagotovo mu kdaj tudi kakšna ovca uide in jo nato okrega sredi hriba, da z njim ni šale.
Pot našega tretjega pohodniškega izziva je bila malo daljša, zato so bili čevlji na preizkušnji tudi glede kilometrine. Na začetku bukov gozd in mimo spodnje postaje tovorne železnice, s katero v planinski sezoni oskrbujejo Pogačnikov dom, nato po strmem pobočju doline Belega potoka.
Z višino se tudi svet okoli nas spremeni. Po pasu ruševja preidemo v bolj kamnit del. Na enem delu čez potok nam pot prekriža sneg. Fanta se izkažeta in nama gentlementsko ponudita pomoč pri premagovanju ovire. Spomnim se, kako malo je potrebno, da se človek počuti varno. Odstraniš malce svoje pretirane samozavesti, ponosa, ega, nadutosti, dodaš pa spoštovanje in zavedanje okolja okoli sebe. Preprost recept, kajne?
Ne rečem, da nismo nič sopihali, "švicali", se trudili. Smo. A ko smo prišli do Pogačnikovega doma na Kriških podih, se ozrli po gorah, za katere se je zdelo, da bi se jih lahko kar dotaknili, smo okusili sladkost svojega truda. Kako majhni so ljudje spodaj v dolini Trente. Še Soča se je zdela kot majhna modra kača.
Tine se je pošalil, kje hodimo toliko časa, ko nas je pričakal pred kočo v svoji gorskoreševalni opravi. Le kdaj nas je prehitel? Ti domačini pa res poznajo vse bližnjice. "Ja, Uroš, seveda ima vsaka "špička" svoje ime, poglej tam so Planja, Razor, Križ, Stenar, Bovški Gamsovec in Pihavec, gorska jezera pa so zaenkrat še pod snegom", je povedal Tine. No, zdaj vemo.
So poti navzgor. A je treba potem tudi navzdol. Za vse najlepše stvari se je potrebno potruditi. Vsaka najlepša stvar ima svoj zakaj in svoj zato. Kriški podi imajo svoj čar in menim, da nisem edina, ki sem se z njih vrnila začarana. Sta res samo še dva pohodniška izziva pred nami?
Katja Avsenek
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
