Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
V čem bi se morali preizkusiti glede na vaš astrološki znak
V čem bi se morali preizkusiti glede na vaš astrološki znak

Triatlonka Mateja Šimic: "Profesionalni šport ni zdrav."

Triatlonka Mateja Šimic: "Profesionalni šport ni zdrav." (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
29. 9. 2016

Mateja Šimic je 36-letna Ljubljančanka, ki si je že od srednješolskih dni želela, da bi nastopila na olimpijskih igrah. Želja se ji je uresničila leta 2012 v Londonu, kjer je zasedla 37. mesto in postala prva Slovenka, ki je na olimpijskih igrah nastopila v triatlonu.

V Riu pa je po 1500 metrih plavanja, 40 kilometrih kolesa in 10 kilometrih teka z 31. mestom rezultat še izboljšala. Z njo smo se pogovarjali nekaj dni po tem, ko se je vrnila iz olimpijske Brazilije.

Mateja, kako se počutite zdaj, ko je vsega konec?

Za mano sta naporni dve leti kvalifikacij in zelo veliko potovanj, zato sem zdaj vesela, da se mi ni treba usesti na nobeno letalo ali zamenjati časovnega pasu. Potovanja so tista, ki se jih naveličaš, tekmovanj je na koncu zelo malo. Sezono začnemo v Avstraliji, Novi Zelandiji, preden prideš v Evropo, greš še na Kitajsko, Japonsko in v Južno Afriko, šele junija se začne v Evropi, nato pa se preselimo v Kanado in Ameriko. Do julija sem navadno že naveličana potovanj. Med kvalifikacijami pred Londonom sem bila denimo štiri dni na teden na letalu, v enem mescu sem naredila 250 km na kolesu, kar ni nič, od tega večino na tekmovanjih, ker je bilo kolo ves čas v kovčku. Na letališčih v Frankfurtu ali Münchnu, če je bilo dovolj časa med poleti, sem šla vmes teč in tako izkoristila čas.

Kako pa je bilo v Riu?

Kar se tiče Londona, se bolj spominjam celotne kvalifikacijske poti, saj sem nekajkrat preletela ves svet. Londona pa se ne spominjam toliko, ker je bilo preveč stresno in nimam veliko spominov niti na tekmo, kjer nisem doživela tistega olimpijskega vzdušja, ki je najpomembnejše. V Riu pa je bilo ravno obratno. Uživala sem v celotnem procesu, tudi v pripravah, ki so bile težke, a sem si ustvarila pozitivno okolico. Pred Riom sem za 10 dni odpotovala še v Santos, mesto blizu Sao Paola, kjer sem trenirala. Tam so poskrbeli zame, da sem zares začutila, kaj pomeni biti čisto pravi olimpijec.

Je Rio res tako umazan in nevaren?

V Braziliji sem bila skoraj en mesec in nisem imela nobenih težav. Tudi sama sem hodila teč, sicer ne s telefonom ali zlatnino, tako da vidijo, da nimaš ničesar. Kar se tiče kriminala, so mediji določene stvari potencirali. Probleme imajo sicer s favelami in veliko se je govorilo, a nihče ni poznal nikogar, ki bi se mu kaj zgodilo. Veliko se je govorilo tudi o umazani vodi, a kjer sem bila jaz, je bila kristalno čista. Določeni zalivi in marine so seveda umazani, a to ne velja za vse in do zastrupitev ni prišlo.

Ste se torej počutili varno?

Ne tako kot v Sloveniji, to je dejstvo. So pa zelo poskrbeli za tekmovalce. Ko sem bila v Santosu, so me na vsakem kolesarskem treningu spremljali vsaj trije policisti na motorjih, prvi dan celo šest, trije avtomobili in rešilni avto. Samo zame in še za tri kolesarje. Prav smešno je bilo, ko smo lahko šli skozi rdeče luči na semaforjih. Za nas je bilo celo preveč poskrbljeno.

Kaj pa počnete zdaj?

Še vedno treniram, ne toliko kot prej, a to sezono bi še rada izpeljala do konca. Vse poletje sem se pripravljala na olimpijski nastop, zato sem v top formi, ki bi jo rada še izkoristila. Več časa pa sem z osemletnim sinom Luko, kar nama veliko pomeni. Je zelo navdušen, da je bila mama v Riu in Londonu, prihaja pa v leta, ko potrebuje mamo, tako da je to zdaj moja prva naloga.

Kako opazite, da ste zrasli skozi triatlon?

Prvi triatlon sem opravila leta 1992, leta 1995 pa prvi mednarodni triatlon in bila druga ter tako šokirana, da sem začela razmišljati o tem, da bi trenirala. Prej sem namreč plavala. Na celotni poti je bilo veliko ovir, tudi šport se je skozi leta razvijal in jaz z njim. Zdaj sem izpolnila svoje sanje.

London je bil emocionalen, ker mi je uspelo nekaj, za kar ni nihče verjel, da mi bo, niti sama. Za Rio pa sem bila bolj sistematsko pripravljena. Bila pa sem tokrat najstarejša, ki je končala olimpijske igre v triatlonu. Že to nekaj pove. Na teku sem se borila z dvema Francozinjama in seštevala, da imata skupaj toliko let kot jaz. Težko je tekmovati z 18 let mlajšimi. Po drugi strani pa sem ponosna nase in se še vedno počutim staro 23 let. Ja, šport nas pomlajuje.

Mateja Šimic, triatlonka

Kako pa je rojstvo sina vplivalo na vas kot športnico?

Pred rojstvom nisem vedela, ali bo to slovo od športa ali bom zmogla s takšnim nivojem nadaljevati. A vse se da, če si organiziran, in seveda s pomočjo mojih staršev. Poleg tega sta bili telo in hormonsko ravnovesje boljši, vse je šlo samo navzgor in sem bila celo boljša kot pred rojstvom otroka!

Kje mislite, da je meja, da preveč obremeniš telo in mu škoduješ?

Obstaja pravilo: za vsako uro treninga sta potrebni dve uri počitka. To pomeni, če treniraš pet ur, je potrebnih 10 ur počitka. V kombinaciji z regeneracijo, kvalitetno in urejeno prehrano, spanjem, masažami ... Tudi če je bilo nenormalno število ur treninga, sem imela normalno menstruacijo, nobenih težav s hormoni ali znakov telesnega neravnovesja. To je zagotovo povezano predvsem s pravilno in kvalitetno prehrano. Večji problem je bil vedno v glavi. Ugotovila sem, da lahko treniram 30 ali 35 ur na teden. A se je treba ves čas spremljati, da ne pride do kakšnih mikropoškodb, saj greš lahko hitro čez mejo.

Je torej profesionalni šport sploh zdrav?

Profesionalni šport zagotovo ni zdrav, to je dejstvo, to je poklic. Treba je vedeti, do katere meje greš. Velik problem, ki čaka tudi mene, pa je točka, ko greš nazaj v normalno življenje. To je velik stres in veliko športnikov takrat pade v depresijo, ker ne vedo, kaj početi v življenju, ker drugega kot šport ne poznamo.

Sama sem recimo 50 tednov na leto v športu, tista dva tedna, ko sem prosta, sem izgubljena in ne vem, kaj bi delala. Če bi me pred dvema letoma vprašali, kaj bom počela, bi bila panična. Zdaj že vidim, da so tudi drugi izzivi v življenju. Sam profesionalni šport pa ni zdrav, ker si vedno na meji, prek katere tudi velikokrat greš. Za rezultat je treba veliko delati. Vsi delamo, a samo en je lahko prvi.

Torej ste egoistični?

Če nisi egoističen v športu, lahko pozabiš nanj. Tisti, ki so egoistični, v športu 'najlepše' pridejo skozi. Je pa tu še ena stvar. Dokler si profesionalni športnik, imaš ekipo, ki dela zate. Ti si v središču pozornosti in si vajen, da vsi delajo zate, zato da osvojiš čim boljši rezultat. Ko greš v normalno življenje, ženska recimo postane mama in je tista, ki daje pozornost nekomu drugemu. Tukaj se mora ta ego spremeniti. Moraš se navaditi na to, da ti pomagaš drugim in sebi, da ti ne bo nekdo našel službe in hodil namesto tebe. Življenje moraš vzeti v svoje roke in ga živeti.

V športu gre vse po začrtani poti, kjer ti ni treba veliko razmišljati. Športnik se zgolj osredotoča na tekmovanja, za vse drugo poskrbijo drugi. V življenju pa ni tako. To je največji preobrat, ki bega večino športnikov.

Trenutki, ki so vredni triatlona – kje vam je bilo najlepše?

Kolumbija, območje Antioquia, eksotika, jezero na 2000 metrih, kjer rastejo banane in je 20 stopinj. To so bolj ekstremni triatloni. Tudi Koreja me je presenetila. Zelo rada se vračam v Mehiko, na njeno rajsko plažo v obmorsko mesto Huatulco.

Najlepše pri tem športu je, da se dogaja v naravi. So le tri različne discipline, okolje se ves čas spreminja in nikoli ni dolgčas. Večina tekmovanj poteka sicer v središčih mest, kjer si lahko prek triatlona ogledaš mesto čisto drugače kot običajen turist – iz vode, s kolesa in prek teka.

Kaj pa je najbolj 'umazan' del triatlona?

Včasih ne veš, v kakšnih vodah plavaš. Vedno plavamo v odprtih vodah, jezerih, kanalih, pristaniščih, kjer je lahko zelo onesnažena voda. Včasih te po tekmovanjih boli želodec ali bruhaš. Da se temu izogneš, je pomembno, kaj prej ješ.

Kje pa je bilo tako umazano?

Na Kitajskem res ne veš, kje plavaš. Enkrat je bilo kot v risanki, čisto umazana reka, kjer nisi ničesar videl. Drugič, prav tako na Kitajskem, blizu Mongolije ob puščavi Gobi, pa je bila čisto kristalna voda, ampak ne vem, kakšne kemikalije so bile v vodi, ker so ribe plavale obrnjene na gladini. Večino tekmovalk je bolel želodec po tekmi. Pred dvema letoma po tekmi v pristanišču Stockholma nas je 70 odstotkov tekmovalk bolel trebuh po tekmi, v takšnih primerih veš, da je nekaj narobe z vodo. Zato imamo geslo – čim hitreje plavaj in ne pij vode. (smeh)

Imate kak poseben ritual pred tekmo?

Vedno naredim vizualizacijo tekmovanja, s trenerjem napiševa točen urnik, kaj bom delala, tako da nimam časa razmišljati o negativnih stvareh, ki se lahko na tekmi zgodijo.

Kako pa se sproščate?

Da bi se posebej sproščala, ne. Lahkotni tekaški treningi ali kolesarski me pravzaprav napolnijo z energijo. Običajno kombiniram tekaške treninge s sinom, ki me spremlja na kolesu in zraven poje, da se nasmejim, takšne stvari me napolnijo z energijo. Imam pa to srečo, da vsi treningi potekajo v naravi.

Mateja Šimic

Je šport vaš ventil?

Za večino ljudi, ki se rekreativno ukvarjajo s športom, je šport zdrav ventil, tudi zame. Včasih grem na kolo jezna, ko se kaj zgodi, potem pa pridem nazaj srečna in vesela, problem gre in ugotoviš, da se ne izplača obremenjevati zaradi določenih stvari.

Kaj radi počnete zase? Se ukvarjate še z drugimi športi?

Trenutno sem zaposlena na Ministrstvu za obrambo, v športni enoti, brez te službe si ne bi mogla privoščiti vrhunskega športa. Trenutno pa je prednost moj sin Luka, ki ga vzgajam sama. Tudi z veseljem rada berem, to je pa tudi vse, saj gre dan prehitro okrog, že tako moram večkrat prositi za pomoč starše, da lahko vse speljem.

Se vidite tudi v svojem poklicu - biokemiji?

Šport je velik del mojega življenja. Cilja, da se uvrstim na OI (London) in da se dobro uvrstim (Rio), sta bila izpolnjena. Zdaj razmišljam, kakšen bo moj naslednji izziv v življenju. Za Tokio sem le prestara, izziv bi bil, če bi lahko izboljšala rezultat, a glede na leta in konkurenco je to zelo težko in ne vem, ali sem pripravljena še štiri leta težkega treninga oziroma ali bi moje telo to zdržalo. Sem ravno na razpotju v življenju, kaj početi. Razmišljam tudi o izzivih, povezanih z mojo izobrazbo, biokemijo. V letu ali dveh pa bom šport zagotovo dala na drugo ali tretje mesto v življenju.

Kaj bi sporočili bralcem?

Šport je nekaj, kar te sprošča, in nekaj pozitivnega, še posebej, če se dogaja v naravi. Pa tudi, če greš s kolegicami na jogo, lahko združiš prijetno s koristnim. Vsak ima svoje razloge. Nekdo zmaga, nekdo je pač zadnji. A lahko je uspeh tistega, ki je zadnji, večji od tistega, ki je zmagal. Morda gre za gospo, ki je izgubila 20 kg, ali gospoda, ki je premagal bolezen in se odločil, da bo naredil nekaj zase. Zato spoštujem čisto vsakega rekreativnega športnika, ki si vzame čas zase, ob tem, da ima službo, družino in naredi še nekaj zase. S tem namreč sam odganja proč bolezni, poškodbe in depresijo. Hkrati so sicer tudi ljudje, ki s športom zdravijo komplekse. Slovenija je znana po tem, da greš pri problemih v alkohol ali v šport. Še vedno gre za odvisnost. Smo pa Slovenci res športni narod, nikjer na svetu nisem videla, da bi se toliko ljudi gibalo, kamorkoli greš pri nas, je polno kolesarjev, tekačev ... V tujini ni takšne velike populacije, ki bi se ukvarjala s športom. Smo poseben narod, ko greš po svetu, vidiš, da smo sicer zaprti, kar nam ni v prid. Prav tako pa smo še vedno varna država, kjer lahko pustiš otroke brez skrbi, da se igrajo na igriščih. Prva stvar, ki jo imamo, pa je seveda naša narava. Ja, doma je res najlepše.

Foto: Primož Predalič, osebni arhiv

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri