Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
V čem bi se morali preizkusiti glede na vaš astrološki znak
V čem bi se morali preizkusiti glede na vaš astrološki znak

Najučinkovitejša dieta na svetu

Najučinkovitejša dieta na svetu  (foto: Shutterstock.com) Shutterstock.com
26. 2. 2010

Če se odločite, da enkrat na teden ne boste jedli 36 ur, boste shujšali in se nemara obvarovali pred srčnimi obolenji, rakom, sladkorno boleznijo in možgansko kapjo. najboljše pa je, da se vam bo po koncu posta hrana zdela veliko okusnejša.

Center Ljubljane v ponedeljek zjutraj. Med polurnim sprehodom s svojo psičko v okolici mimogrede naštejem za kakih deset tisoč kalorij hrane, ki bi mi prav teknila. Aktualni meni znamenite verige restavracij s hitro prehrano.

Kebab, ki cvrči na bližnji stojnici. Izložba trgovine s slaščicami, v kateri kraljuje XXL bonboniera s pralineji, ki jih obožujem že od otroštva. Zdaj, ko sem odrasel in imam kreditno kartico, bi si jih lahko privoščil … Toda danes ne.

Že od sobote zvečer namreč nisem pojedel prav ničesar. Šestintrideset ur brez hrane. Pa sploh nisem lačen! Morda se počutim nekoliko praznega, breztežnega, a občutek je nadvse pomirjujoč. To je moj 60. zaporedni tedenski post. In priznam ? postenja sem se lotil zato, ker obožujem hrano.

Hrana je moja najljubša tolažba in moj najbolj luk­suzni priboljšek. Za modne obleke, elektroniko in dobre avtomobile mi je bolj kot ne vseeno. Toda nikoli mi ni žal denarja za dobro uležan biftek, jakobove pokrovače in sladki Kupljenov traminec iz jagodnega izbora.

Toda pred nekaj leti sem zaradi tega nehote zabredel v težave. Kadar se mi ni ljubilo kuhati, sem si iz kitajske restavracije v sosednji ulici prinesel celo kopico jedi v plastičnih posodicah. Ko sem se vračal iz službe, sem si v kiosku blizu parkirišča mimogrede kupil še hamburger.

Skratka, začel sem jesti mehanično in brez užitka. To je zanka, v katero se ljudje zlahka ujamemo, saj smo od naših lovsko-nabiralskih prednikov iz pradavnine podedovali podzavesten, v genski zapis shranjen tesnobni občutek, da nam lahko vsak hip zmanjka hrane in da nam grozi lakota.

Zato smo po naravi programirani tako, da jemo vsakič, ko se nam ponudi prilož­nost. Pa čeprav je hrane vsepovsod v izobilju. Poleg tega je tudi sorazmerno poceni in okusna.

Prvinski strah pred lakoto in obilje hrane sta ena izmed vzrokov, zakaj ima več kot polovica Slovencev čezmerno telesno težo. Zase pa lahko rečem, da se je moja velika ljubezen do hrane izrodila v neobvladljivo slo po hrani.

In to na žalost po kakršnikoli hrani, tako da mi je bilo nazadnje vseeno, ali jem burek ali pristno ‘bouillabaisse’ v Marseillu. Ker je to zame moralni propad, sem se zaobljubil, da se bom leto dni vsak teden postil in si poskusil povrniti gurmanski ugled. In pristen užitek pri jedi.

Sčasoma sem ugotovil, da obstaja cela vrsta razlogov, zakaj se postiti. Sam sem se na začetku bolj malo zavedal ugodnih vplivov posta na zdravje, toda raziskave so pokazale, da redna prehranska abstinenca upočasni srčni utrip in zniža krvni tlak, preprečuje sladkorno bolezen in ščiti telo oz. tkiva pred škodljivim vplivom prostih radikalov.

Postenje pomeni za telo pozitiven stres, podobno kot telesna vadba. Telesne celice se nanj odzovejo tako, da povečajo odpornost proti drugim, bolj uničujočim oblikam stresa.

Znanstveni poskusi na glodavcih so npr. pokazali, da lahko s postenjem znatno okrepimo odpornost proti raku, zavremo staranje možganov ter preprečimo možgansko kap in srčne bolezni. Sam sem, odkar sem se začel postiti, shujšal za sedem kilogramov (z 90 kilogramov na 83) in zmanjšal indeks telesne mase za dve številki (s 25, 6 na 23, 6). In kar je najpomembneje – ponovno sem se zaljubil v hrano.

Kar niti ni tako presenetljivo. Neka nevrološka raziskava je namreč pokazala, da postenje izostri občutljivost brbončic za sladke in slane okuse. Postenje me tudi primora, da se, kadar smem jesti, odločam za bolj zdrava živila. Dan pred postom in dan po njem mi najbolj prijajo manjši, pretežno zelenjavni obroki, medtem ko me sredi tedna že piči, da bi malce praznoval.

Toda ker sem bil prej tako priden, si z manj slabe vesti in s toliko več užitka privoščim košček francoskega sira ali pršut. Zaradi postenja sem postal tudi bolj potrpežljiv. Prazen želodec me pomiri, da se počutim, kot bi bil na počitnicah. Tudi zaradi tega prijetnega občutka miru in znanstvenih zagotovil, da bom zaradi postenja bolj zdrav, vztrajam pri tej navadi že več kot eno leto.

V ponedeljek zjutraj v zadnji postni uri najprej nahranim psičko, potem ženo in nazadnje še sebe. V tem trenutku zame ni boljše jedi, kot je požirek pomarančnega soka, ki ga vlijem v pomirjeno telo. In jabolko. Polovica drobnega jonatana in sem sit.

Čez slab teden sem znova pripravljen na akcijo. Oziroma na odmor. Pravzaprav prav hrepenim po tem. Po navadi se postim od sobote zvečer do ponedeljkovega zajtrka. Vmes pijem samo vodo in to le, kadar sem žejen. Pred postom in po njem uživam le lahko hrano.

Danes zvečer si bom privoščil ohrovt, riž, piščanca in jabolko. Izbor živil, ki vsebujejo veliko vlaknin. Zaradi napačno sestavljenega zadnjega obroka pred postom, torej če obrok ne vsebuje dovolj vlaknin, ki nam pomagajo prečistiti drobovje, lahko namreč staknemo zaprtje. To sem prebral v neki knjigi. Sprva sem ta nasvet ignoriral, potem pa sem na lastni koži oziroma črevesju izkusil, da trditev drži.

Sicer pa sem pred svojim prvim posten­jem namerno prebiral le literaturo, ki je poudarjala, da postenje ni posebno naporna reč. Konec koncev ljudje sami od sebe nekaj dni zavračamo hrano, če smo bolni. Seveda se je tudi v meni, potem ko je minilo prvih nekaj ur brez hrane, oglasil primarni nagon, da bi najraje kot majhen deček zarjovel: “Mama, lačen! ! ! ” Toda z brezbrižnostjo sem ga uspešno zatrl.

Pravzaprav sploh nisem kaj prida prebiral o postenju. Večina informacij o postu je namreč precej nesmiselnih. Šarlatani nam ga poskušajo prodati kot dober način za ekspresno hujšanje čez noč, kar je navad­na bedarija. Vendar pa žal tudi večina zdravnikov nima kaj dosti pojma o postu.

Ko sem se o njem hotel pozanimati pri svojem osebnem zdravniku, mi je le nekaj zamomljal o elektrolitih in srčni aritmiji, se v zadregi nasmehnil in nazadnje priznal, da se na fakulteti pač niso učili ničesar o postenju.

Pa bi se pravzaprav lahko, vsaj iz spoštovanja do več milijonov ljudi na svetu, ki se postijo iz verskih razlogov. Judi tako na primer poznajo jom kipur, muslimani ramadan, kristjani strogi post na veliki petek pred veliko nočjo in še bi lahko naštevali.

Poleg tega obstaja tudi veliko znanstvene literature, kjer so med drugim opisane empirične izkušnje zdravnikov, ki so se postili, površna ali pa znanstveno dosledna poročila o raziskavah na ljudeh, kup prepričljivih dokazov iz poskusov na živalih in nekoliko bolj sistematično obdelano področje raziskovanja učinkov t. i. omejevalne (restrikcijske) diete.

Osebe, ki se odločijo za tovrsten slog prehranjevanja, praviloma dnevno uživajo le 60 do 70 odstotkov priporočenega dnevnega vnosa kalorij, kar naj bi upočasnilo biološke procese staranja in podaljševalo njihovo pričakovano živ­ljenjsko dobo (več o tem na naslednji strani ? Kako postenje izboljšuje naše zdravje).

Osebno me je precej pritegnila teorija dr. Joela Fuhrmana, znamenitega ameriškega splošnega zdravnika, ki proučuje terapevt­ski vpliv prehrane in je tudi avtor šestih knjig o prehrani, ki na žalost še niso pre­vedene v slovenščino. Z njegovimi nasveti si je nedavno pri hujšanju pomagala tudi pevka Alanis Morrisete.

Dr. Fuhrman je v svoji več kot 20-letni praksi priporočil zdravljenje z večdnevnim postom že tisočim bolnikom ter podrobno spremljal njihovo zdravstveno stanje in krvno sliko. Med drugim je ugotovil, da se lahko zdravi ljudje postijo do pet dni tudi brez zdravniškega nadzorstva.

Še nikoli pa ni ugotovil, da bi njegovim bolnikom, ki so se postili manj kot deset dni, padla raven elektrolitov ali kalija v telesu. Ti dve stanji sta namreč nevarni, ker lahko povzročata srčne aritmije. Dr. Fuhrman in še številni drugi zdravniki po vsem svetu priporočajo občasni, epizodni post bolnikom z eritematoznim lupusom ali artritisom.

Mene pesti dedna oblika kronične vnetne črevesne bolezni oziroma t. i. Crohnova bolezen in opazil sem, da so bolezenski znaki v zadnjih 14 mesecih, odkar se postim, precej manj izraziti.

Tudi rezultati poskusov na glodavcih in ugotovitve več poskusov na ljudeh potrjujejo protivnetni učinek postenja. V nekem poskusu so npr. devetim bolnikom z astmo in preveliko telesno težo predpisali osemtedenski dietni režim, po katerem so se vsak drugi dan skoraj povsem postili.

Bolniki so v povprečju zgubili osem odstotkov telesne teže in znižali raven holesterola v krvi. Ker so imeli tudi manj težav z vnetjem dihal, se jim je za 15 odstotkov povečala količina izdihanega zraka. Tolikšno izboljšanje pljučne funkcije lahko sicer dosežejo le z jemanjem sistemskih kortikosteroidov.

Nekatere druge študije so se ukvarjale s tem, kaj se zgodi s tistimi, ki gladovno stavkajo ali prisilno stradajo. Ključna ugotovitev tovrstnih raziskav je, da je človeško telo že po naravi ustvarjeno tako, da lahko dlje časa zdržimo brez hrane. Kadar jemo, se v naših jetrih in mišicah kopiči energija v obliki glikogena. Kadar se postimo, se naše telo naslednjih nekaj dni prehranjuje s tem glikogenom in šele nato začne porabljati maščobne zaloge v telesu.

Šele ko so porabljene tudi te, se sproži proces stradanja. Naše telo najprej začne uničevati mišično tkivo, nato pa še telesne organe, kar v osmih do desetih tednih povzroči smrt. Pod pogojem, da vmes pijemo vodo. Kajti če nimamo vode, že v nekaj dneh umremo zaradi dehidracije.

Številni se postijo, da bi se zbližali z bogom. Sam sicer nisem religiozen, a postenje doživljam tudi kot duhovno izkušnjo, ki mi omogoča, da spoznavam samega sebe. Zaprem oči in uživam v zadnjem koščku jabolka. V mislih si slikam podobo davnega, lovsko-nabiralskega prednika.

Že cele dneve mu ni uspelo uloviti divjadi, a se sploh ne sekira. Prebrisan ustroj njegovega telesa mu omogoča, da lahko brez hrane preživi tudi več tednov. To je pravi čudež narave in mojih 36 ur brez hrane je proti temu prava malenkost.

Kadar na dan ne spijem vsaj ene skodelice kave, me ved­no začne boleti glava. Razen v dnevih, ko se postim. Pojma nimam, zakaj je tako. V postnih dnevih pogosto igram tenis s prijateljem Sašem in pri tem kar prekipevam od energije. Ob postnih jutrih je moje telo prožno, kot bi bil spet najstnik, in moje misli so jasne kot nebo po dežju.

Od časa do časa se postim tudi ob drugih dnevih, da se lahko udeležim raznih domačih zabav, odpotujem in podobno. Doslej sem se postil že ob vseh dnevih v tednu. Med postom sem šel v službo, se odpravil na dolgo vožnjo, šel v hribe, seksal in dvigoval uteži.

V bistvu s tem malo ignoriram pravilo alternativne medicine, da naj bi se med postom gibali bolj umirjeno in počivali. Teorija namreč pravi, da med postom ne bi smeli dovajati toliko krvi v mišice, ampak naj bi vso dovajali v jetra. Jetra imajo namreč to sposobnost, da se z njihovo pomočjo (pod pogojem, da ne jemo in da niso zaposlena s prebavo) izločijo iz telesa pesticidi, prehranski dodatki in druge strupene snovi.

Vse te škodljive snovi izločimo skozi kožne pore, prek sinusov, iz debelega črevesa in z urinom. Baje nekateri ljudje dobijo med postenjem akne ali izpuščaje oziroma jih boli glava. Sam nimam teh težav. Imam pa ob dnevih, ko se postim, na jeziku belo oblogo in slab zadah iz ust. Moj zdravnik za akupunkturo mi je pojasnil, da so to tipični znaki razstrupljanja telesa.

Ne vem sicer, kako so se počutili številni glodavci, ki so neprostovoljno sodelovali v kopici znanstvenih poskusih o učinkih posta in omejenega vnosa kalorij, a dejstvo je, da je post neverjetno pozitivno vplival na njihove duševne sposobnosti. Postenje namreč pospešuje tvorbo cele vrste snovi, vključno z možganskim nevrotropnim faktorjem, ki ščiti nevrone pred celo vrsto obolenj.

Posledica tega učinka je, da imajo podgane, ki se postijo, boljši spomin, boljše kognitivne sposobnosti in boljše motorične sposobnosti. Poveča pa se tudi tvorba novih živčnih celic iz zarodnih celic ali t. i. nevrogeneza. Miši, ki so se postile, so si tudi hitreje opomogle po srčnem infarktu in možganski kapi kot njihove kolegice, ki so jedle kot običajno.

Če bi nekdo izumil tableto, ki bi imela le pol toliko zdravilnih učinkov, kot jih je imel post na glodavce, bi se farmacevtska podjetja dobesedno stepla, kdo bo prvi preizku­­sil zdravilo in ga spravil na police lekarn. Toda domnevni zdravilni učinki postenja za znanost (ali pa za industrijo – saj posta ni mogoče zapakirati in prodati) očitno niso tako zelo zanimivi, zato doslej še niso izvedli dovolj obsežnih raziskav o vplivu posta na ljudi, da bi lahko z gotovostjo potrdili domneve o njegovi zdravilnosti.

Iz istega razloga med raziskavami tudi niso zaznali nobenih negativnih učinkov posta. Toda to še ne pomeni, da ne obstajajo. Težava, ki jo imajo ljudje, ki so se odločili, da bodo za stalno omejili dnevni vnos kalorij, je, da ta življenjski slog, ki je sicer po učinkih podoben postenju, zmanjšuje plodnost. Sam sem se za vsak primer dal testirati in se prepričal, da je z mojo spermo vse v redu. Še več, moji spermiji so v bistvu številčnejši in bolj živahni kot kdajkoli prej.

Brez sramu priznam, da me ob nedeljah popoldne po navadi pograbi volčja lakota. In ta prvinski nagon po prehranjevanju je tako močan, da sem moral post nekajkrat skrajšati na 24 ur.

Dvakrat sem celo povsem opustil postenje, a sem že po desetih dneh opazil, da moj občutek za hrano peša, saj sem spet začel jesti nekakovostno hrano in se rediti. Zato sem se znova začel postiti enkrat na teden. Vse kaže, da bom moral to navado ohraniti do konca življenja, če se hočem dobro počutiti in ostati zdrav.

Toda vsi ti argumenti mi prav nič ne pomagajo, kadar me med postom pograbi lakota. Upam sicer, da bom zaradi postenja sčasoma postal tudi pametnejši, tako kot tiste podgane iz poskusov, toda za zdaj so moje izkušnje take, da je bolje, če se med postom izogibam intelektualnim dejavnostim. Takrat mi na primer ustreza, da operem avto ali pospravljam garažo. Že plačevanje računov po Teledomu pa je zame prehud duševni napor.

Kadar se postim, je najbolje, da popoldne kar prespim. Dremati ob postnih dnevih je naravnost božansko. Takrat lahko v trenutku zaspim kot klada. Čez nekaj ur se zbudim, odlepim obraz od poslinjene blazine in se počutim naravnost odlično. To je moj najljubši del posta, ki mu rečem ‘cona blaženega miru’.

Moja žena ima za to sicer drug izraz, saj me, ko se zbudim, pogleda in reče: “Ka si bougi! ” Kar v prekmurščini pomeni, da delujem malo trapasto. Toda mislim, da tako pravi samo zato, ker me ima rada.

Lakota me do petih popoldne zanesljivo mine in počutim se tako blaženo pomirjenega, da sem najraje kar tiho. To je edini čas v tednu, ko ne preverjam e-pošte in ne razmišljam o tem, kaj vse bom naslednji teden moral postoriti. Namesto tega raje zasanjano strmim v borovec, ki raste pred našo hišo, in poslušam ptičje petje.

Dobim tudi občutek, da imam na voljo več časa. In v bistvu ga imam res, saj prihranim tisti dve uri, ki bi ju sicer porabil za nedeljsko kuhanje in basanje s hrano. Ob dnevih, ko se postim, tudi nadvse rad kupujem. Gre namreč za možat preizkus vzdržljivosti, saj si mislim: “Madonca, sem karakter! Poglejte, kako se znam zadržati. ”

Poleg tega tudi uživam ob pogledu na to, kaj vse si bom lahko privoščil v prihodnjih dneh. Takrat bom jedel počasi in spoštljivo, saj sem si obrok pošteno zaslužil. V voziček si naložim belgijski radič, košček pristne italijanske gorgonzole, tri prelepe artičoke, čudovito dišeč ananas in celo košček čokoladne pite.

Občutek, da so vsi ti priboljški zdaj v moji lasti, mi da moč, da nadaljujem post. Ne bom še jedel. Za zdaj še ne.

 

Štiri pravila postenja

1. Ne postite se, če niste v dobri formi in če se ne prehranjujete pravilno. Osebe, ki imajo močno povečano telesno težo ali se na splošno nezdravo prehranjujejo, imajo zaradi posta lahko različne zdravstvene zaplete, med drugim se jim lahko zniža krvni tlak in zmanjša vsebnost koristnih hranil v krvi.

2. Na začetku se ne naprezajte preveč. Najbolje je, da se za začetek odločite za nekaj 24-urnih postov, tako da se bosta vaše telo in um privadila na to stanje. Dve noči brez hrane sta lahko za začetnike pretežka naloga. Po nekaj tednih boste zapadli v rutino in 36 ur brez hrane bo za vas približno tako, kot če bi na primer spustili le večerjo.

3. Začnite post s primernim obrokom. Če boste tik pred začetkom posta zaužili obrok, bogat z ogljikovimi hidrati, boste naslednji dan bolj lačni. Podobno velja tudi za vaš prvi obrok po koncu postenja. Če boste pojedli majhen beljakovinski obrok, se ne boste počutili zoprno nabasani s hrano.

4. Izberite pravi čas. Najbolje je, da najtežji del posta, njegov zaključek, prestanete takrat, ko spite. Tako boste lahko med budnimi urami posta jasno premišljevali. Če ste se odločili za 24-urni post, ne jejte od enega zajtrka do drugega, in ne od večerje do večerje naslednjega dne.

Kako postenje vpliva na vaše zdravje

Mitohondriji, ki so v celicah telesa, tvorijo iz ogljikovih hidratov hrano za celice. Toda pri tem kot stranski produkt celične presnove nastajajo prosti radikali, ki lahko poškodujejo naš DNK in povzročijo raka.

1. Manj prostih radikalov. Mitohondriji med postom zaznajo pomanjkanje hrane, zato postanejo učinkovitejši. Posledica tega je, da mitohondriji med presnovo posameznih kalorij tvorijo manj prostih radikalov kot takrat, ko se normalno prehranjujemo.

2. Več antioksidantov. S tem, ko v celicah nastaja manj prostih radikalov, se hkrati tvori več antioksidantov. Antioksidanti so vrsta encimov, ki zaznava, poišče in izniči proste radikale.

3. Odpornejše celice. Posledica porabe kalorij z manj škodljivimi stranskimi produkti je tudi povečana tvorba blagodejnih protistresnih hormonov v telesu, kot je kortizol ali rastni hormon. Če se med postom odločimo za telesno vadbo, se tvorba teh koristnih hormonov še pospeši. Morda velja še pojasniti, da ti hormoni pripravijo celice na hujše oblike stresa, denimo okrepijo njihovo odpornost proti tumorjem ali pa omogočijo, da si telo hitreje opomore po srčnem infarktu.

Kajetan Mali

foto: Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri