Kombiniranje, ločevanje, združevanje ali kakorkoli že poimenujemo ta pristop k izbiranju in sestavljanju obrokov, sloni na majavi teoriji, da je določene skupine živil potrebno vedno uživati skupaj, iz razloga boljše prebave, obenem pa se iz istega razloga izogibati hkratnem uživanju nekaterih drugih vrst hrane, ter jesti sadje izključno kot samostojen obrok. Vas zanima ali je to smiselno?
Moj odgovor…niti ne.
Koncept kombiniranja hrane se je v družbi bežno pojavil v 19 stoletju, kot del gibanja imenovanega »naravna higiena«, prepoznavnost pa mu je leta 1980 pripisal avtor Harvey Diamond v knjigi »Fit For Life«, ki se mimogrede še vedno prodaja.
Ena glavnih premis ideje o kombiniranju hrane pravi, da škroba in beljakovin nikakor ne smemo jesti skupaj, ker zahtevata hranili različno prebavno okolje (kislo napram bazičnemu). Zagovorniki tovrstnega prehranjevanja trdijo, da hkratno uživanje omenjene hrane obremenjuje prebavni sistem človeka, saj povzroča fermentacijo ogljikovih hidratov (škroba) in dobesedno gnitje beljakovin.
»Skrajni nesmisel«, zapisuje dr. Stephen Barrett v svoji kritični analizi »naravne higiene« in dodaja: »tovrstne izjave so bile ovržene, tako z vidika znanstvene, kot poljudne literature, že pred več kot 70 leti«. Seveda obstajajo prebavni encimi s specifičnim delovanjem, omejenim glede na vir hranil (beljakovine, ogljikovi hidrati in maščobe), ki pa se simultano izločajo prav vsakič, ko jemo in delujejo skupaj (sinergistično) prav brez kakršnih koli težav.
Ne glede na to kaj pravi znanost, je vseeno potrebno omeniti, da obstaja kar nekaj ljudi, ki trdijo, da jim tovrsten način prehranjevanja služi dobro, ter, da se ob upoštevanju njegovih restrikcij počutijo odlično. Nekaterim naj bi uspelo celo shujšati. Tovrstnim trditvam dodajam repliko, da je za pozitiven rezultat morda odgovoren boljši, oziroma bolj zaveden odnos do hrane, ki v večini vključuje tudi izogibanje »antihrani« (predelana hrana in sladkor). K boljšemu počutju in morebitni izgubi kilogramov pa neverjetneje botrujejo kalorično »lažji« obroki tekom dneva, v primerjavi s »standardno« pečenko in praženim krompirjem.
Ne pozabimo - v bistvu, še vedno govorimo o »vudu« prehrani . Nedvomno obstajajo posamezniki z »občutljivejšim« želodcem in »polžjo« prebavo, katere sadje manj »napihne«, če ga pojejo samostojno (kakorkoli že, važno je, da ga), še vedno gre pa tu za individualno preferenco in nikakor ne za univerzalno fiziološko pravilo, ki naj bi določalo učinkovitost prebave ali celo uspešnost hujšanja. Za večino ljudi bosta kvaliteta in količina hrane, po kateri dosledno posegajo, neprimerljivo večja dejavnika uspešnosti hujšanja in zdravja, kakor kakršna koli kombinacija hrane, ki se je lahko domislimo.
V zvezi s hujšanjem pa dodajam nesrečno novico, da ni prav nikakršnih dokazov, da kombinacija določenih živil po opisanih principih »naravne higiene«, kakorkoli pripomore k zmanjšanju obsega vašega pasu.
Edina »kombinacija« pod katero se dejansko lahko podpišem, upošteva vpliv posameznega hranila (in posledično obroka) na porast inzulina (ravni sladkorja) v krvi. Za današnje razmere sprejemljiva porcija visoko-glikemične pašte, bo brez izjeme poslala v višave vaš krvni sladkor in z njim tudi glavni »shranjevalec maščob« - inzulin. Ta učinek lahko omilimo, če posežemo po manjši porciji pašte, ki jo dopolnimo z nekaj dobrimi maščobami, beljakovinami in vlakninami (olivno olje, piščanec in zelenjava, recimo).
No, pa smo prišli do popolnoma drugačnega koncept »kombinacije hrane« in to takšnega, ki je dejansko tudi smiseln – vsaj v moji knjigi.
Mario Sambolec, osebni trener fitnesa, www.feel-good.si
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
