Prejšnjikrat ste opravili hiter tečaj na temo zgodovinskega propada kraljestva Hrana, danes pa vam predstavim kulinarične navade in specialitete aljaških Inuitov, južnoafriškega ljudstva Bantu ter nomadskih Masajev.
Vas zanima, s kolikšnim deležem B, OH in M so mi pri glavnih obrokih postregli, in ali ti ustrezajo univerzalnim kriterijem, s katerimi vrli strokovnjaki pogojujejo 'zdravo hrano'?
Odgovora na to vprašanje izpostavljena tri ljudstva verjetno ne bi poznala niti sama (saj niso tako prehransko ozaveščena kot mi, kajne?), poznajo pa zato zelo dobro hrano, in ta igra ključno vlogo pri ohranjanju njihovega izrednega zdravja. O tem glasno in jasno pričata praktično popolna odsotnost 'novodobnih' bolezni ter njihove prehranske navade. Mislite, da bi bilo morda treba Eskimom omeniti, da v naših 'lifestyle' revijah svarijo pred vnosom maščob, višjim od 20 odstotkov celokupnih kalorij? Če upoštevam dejstvo, da je njihov zdravstveni karton mnogo tanjši od našega, bi se naposled lahko od njih celo česa naučili.
'Zero OH'
Inuiti delujejo predani načelu "all meat, all fat, all the time!" (ves čas samo mast in meso) in uspevajo ob hrani, ki jo večinoma sestavlja meso tjulnjev in mast kitov (poznate morda zelenjavo ali sadje, ki bi uspeva pri -15 °C), južnoafriško ljudstvo Bantu v poljedelsko-vegetarijanskem slogu še dandanes koraka vštric z ogljikovimi hidrati v obliki koruze (znane kot 'soor'), sladkega krompirja, banan (in drugega sadja), fižola ter priložnostno količino rib, Masaji pa delujejo, kot bi obtičali v uvodni fazi Atkinskonove diete, saj si obroka enostavno ne znajo predstavljati brez sveže kravje krvi, surovega mleka, mastnega mesa, masla in drevesnega lubja.
Hm, ampak mi nismo ne Eskimi ne Masaji in ne govorimo bantu. Res je – mi smo otroci moderne prehranske industrije. In to ne pomeni, da se moramo v želji po dobrem zdravju odreči ugodju, katerega nam ta rodovnik omogoča, poprijeti za sulico in splezati na najbližjo jablano. Ravno to ugodje nam v marsičem koristi, le če ga znamo izkoristiti v dobro – pripomore recimo k relativno visoki življenjski dobi (v primerjavi z Eskimi, Masaji in plemenom Bantu je ta brez izjeme višja; kakovost življenja je druga zgodba) in omogoča lahko dostopnost, pestrost in raznolikost ponudbe (Masaji verjetno ne bi glodali lubja, če bi imeli na razpolago poceni bone za 'all you can eat' kitajsko restavracijo).
A to v kontekstu tega članka ni tako pomembno. O lokalnih navadah in prehranskih usmeritvah teh ljudstev pišem z namenom izpostaviti zelo pomembne lastnosti, ki jih kljub očitni disperznosti trdno povezujejo; da se nihče od njih ne bi znašel v našem supermarketu, je recimo ena takih.
Veseli me, da je vnovične potrditve deležno tudi eno temeljnih načel moje prakse, ki pravi: Pomembneje od vsega, kar jemo, je dejansko tisto, česar ne jemo. In prav to načelo povezuje ljudstva trdneje, kot jih ločita različna kmetijska usmeritev ali količina maščob v prehrani (ali OH ali B, ko smo že pri tem), saj živijo v praktično popolni odsotnosti sladkorja, industrijsko predelane hrane in trans (žarkih) maščob!
Torej, ne poznajo uničujočega trojčka, ki mu pravim antihrana, in ne dopuščajo, da bi njihovo zdravje določala prehranska piramida. Svojo usodo polagajo raje v roke pristne, lokalne ter tradicionalne hrane in zanimivo – ne poznajo sladkorne bolezni, težav s holesterolom, krvnim pritiskom, debelostjo .. Vsaj tako dobro ne, kot te poznamo mi. Ob upoštevanju današnjega biznisa diet in popularnosti umetno ustvarjenega konstrukta zdrave prehrane razumem, zakaj so takšna poročila lahko za koga naravnost presenetljiva. Vsem trem ljudstvom bi namreč po tekočih standardih moralo groziti skorajšnje izumrtje, kljub temu pa vemo, da Inuiti niso debeli kot Ronald McDonald, pripadniki plemena Bantu ne hodijo okoli z injekcijami inzulina, Masajem pa nasičene maščobe (še) ne kukajo že iz ušes.
Pogoj je seveda pristna hrana, katera je v službi človeškega zdravja že od samega začetka – o njej so pisali veliki misleci, kot sta Hipokrat in Lukrecij, nekoč so ob njej uspevali naši predniki, danes pa ta, v nemoči braniti se pred invazijo industrije in agresivnega oglaševanja, vedno bolj osiromašena zapušča naše krožnike. Upam, da na tem mestu lahko omenim dejstvo, da smo ljudje v osnovi omnivori = vsejedi, ne da bi ob tem razburil navzoče rastlinarje (ah, seveda lahko, saj je moj blog).
Javno zagovarjanje lastne ideologije je moderna pravica vsakogar, meja med prav in narobe oziroma na področju prehrane med zdravim in nezdravim pa ni vedno jasno določljiva. In tega bi se morali v prvi vrsti zavedati prav prehranski strokovnjaki in prevzeti odgovornost za svoje besede, na katere se ljudstvo rado in s pravico opira. O tem, kako je lahko ta opora za koga tudi majava, smo razpravljali v prvem delu tega trojčka.
Nemogoče je zanikati, da imamo ljudje prav neverjetno sposobnost, da lahko uspevamo in se razvijamo ob najrazličnejši hrani. Vseh 2,4 milijona let, kolikor je prisoten človeški genom (genus Homo), smo ne glede na našo lokacijo na zemeljski obli posegali po hrani, ki jo uvrščam v štiri feelgood skupine – torej hrano, ki smo jo lahko ulovili, nabrali, pridelali ali izluščili. Natančno razmerje med živalsko in rastlinsko hrano se je drastično razlikovalo, odvisno od naravnih virov, kljub temu pa smo od prave hrane redko odstopali. Do zdaj. Zdaj prehrana dosega razsežnosti religije in politike – o njej ima pravzaprav že vsak svoje mnenje. Teorij o tem, kaj je zdravo, je vedno več, prikaz odpovedi njihovih splošnih praktičnih aplikacij pa nam je na ogled, kadarkoli stopimo v svet in postanemo del množice.
Mario Sambolec, www.feel-good.si
Predhodni članek: Težavna (prehranska) razmerja II: Hipokrat, Lukrecij, stric McDonalds
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
