To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
3 preprosta pravila, kako se znebiti maščobe na trebuhu
3 preprosta pravila, kako se znebiti maščobe na trebuhu

Rak in prehrana 2. del

Rak in prehrana 2. del (foto: Shutterstock.com) Shutterstock.com
19. 4. 2012

Razkrivamo potencialne in dokazane koristi močnih prehranskih pomagal, tako v funkciji neposrednega zdravljenja kot pomoči pri drugi terapiji.

Antioksidanti

Antioksidanti spadajo v veliko skupino prehranskih in kemičnih snovi, katere nevtralizirajo t.i. proste radikale – produkt kemičnih reakcij v telesu in izven njega.

V bistvu gre za nestabilne, visoko reaktivne molekule, ki bi naredile vse, da bi postale stabilne, četudi to pomeni, da morajo »ukrasti« elektron drugi molekuli. Vendar, v tem postopku kraje nastane nov prosti radikal in igra kraje elektronov se tako nadaljuje.

Vedite, da je oksidacija povsem normalen del življenja in enako velja za proste radikale. Še več, oksidacija nam pravzaprav omogoča izkoriščanje energije iz hrane in telo proste radikale izkorišča za razstrupljanje, ter obrambo pred napadalnimi mikroorganizmi.

Težave pa se pojavijo ob dolgotrajnem izpostavljanju oksidacijskim dejavnikom (brez sorazmerne podpore), kar privede do prekomerne količine oksidacijskega stresa in posledično upada obrambnih zmožnosti telesa.

Poglavitna hranila po zaščitnem, anti-oksidacijskem učinku so: vitamini A, D, C, E, selen, karoteni, koencim Q10, ALA (alfa-lipoična kislina), glutation (sirotka, šparglji, avokado) in druga fitohranila v hrani, začimbah in zeliščih. Začnimo po vrsti:

Vitamin A

Desetletja proučevanj učinkov vitamina A proti raku govorijo v en glas: vitamin A blokira tiste encime, ki spodbujajo napredovanje raka.

Takšni učinki sicer veljajo za vse oblike raka, a najizrazitejši naj bi bili v primeru raka pljuč (kadilci z manj vitamina A tvegajo več).

Ko se vrednosti tega, v maščobi topnega vitamina povečajo, se pojavnost raka opazno zmanjša, poleg pljuč še na grlu, dojki, ustih, črevesu in mehurju.

Ob tem je dobro vedeti, da telo porablja vitamin A za pretvorbo holesterola v stresne hormone. Stres v splošnem, v primeru bolezni pa poudarjeno, izčrpa zaloge vitamina A. Konsenza, ki bi predstavljal zadostno količino vitamina A za vse, ni.

Tudi predozirati se s tem vitaminom, bi bilo, vsaj skozi hrano, praktično nemogoče. Naj vas to ne čudi – vitamin A je prisoten v večjih količinah le v maslu (ghee), jajcih (rumenjakih), jetrih, živalskih maščobah in ribjem olju. Ironično, ravno naštetim živilom se je danes zaradi neutemeljenega strahu tako moderno izogibati.

Neustavljivo naraščanje raznih oblik raka moje razmišljanje povezuje s posvojitvijo nizko-maščobnih diet in javnim linčem vsega, kar je »živalsko«. Prehrana, skopa z maščobami, bo avtomatsko bolj skopa tudi z vitaminom A.

Vegetarijanci iščite rešitev v začimbah, kot so čili, peteršilj, bazilika, majaron, origano in koper), sladkem krompirju, korenju, temno-listnati zelenjavi (špinača, blitva, ohrovt, ...), buči maslenki, meloni, suhih marelicah in mangu.

Mimogrede, že žlička ribjega olja dnevno (ali enaka količina izražena v kapsulah), lahko prispeva vredne količine vitamina A, nujno potrebni maščobni kislini EPA in DHA iz skupine omega 3, ter vitamin D.

Trije podčrtani kronično primanjkujejo v prehrani, njihovi primanjkljaji pa so pogosto seme kroničnih in degenerativnih bolezni. Kvalitetno ribje olje priporočam brez zadržkov, enako pa ne velja za sintetični vitamin A v tabletah – spoznal sem, da je na seznamu virov iz katerih se ta pridobiva tudi katran, oziroma katranska smola, takšna dopolnila pa so povezana s prirojenimi okvarami pri rojstvu.

Vitamin D - virtuoz v boju proti raku

Vitamin D, steroidni hormon, ki vpliva tako rekoč na vsako celico našega telesa, je eden najmočnejših bojevnikov proti raku, kar jih lahko ponudi narava.

Receptorji, odzivni na ukaze vitamina D, se nahajajo povsod v telesu, tako v kosteh, kot v možganih. Jetra, ledvice in ostali organi ter tkiva, so sposobni kadarkoli pretvoriti vitamin D v kalcitrol – njegovo aktivno obliko – kateri nato odpravlja škodo povzročeno s strani rakavih celic, kot rakave celice same.

Vitamin D se je dejansko sposoben prebiti v notranjost rakave celice in povzročiti apoptozo, oz. smrt rakave celice.

Zgornjo trditev je dokazala JoEllen Welsh, raziskovalka z univerze v New Yorku, ki že 25 let preučuje povezavo med vitaminom D in rakom. V svoji študiji je rakave celice dojk izpostavila močni dozi vitamina D in ugotovila, da je več kot polovica celic zakrnela in odmrla že po nekaj dneh.

Rezultat je po učinku enakovreden zdravilu Tamoxifen, ki se v primerih raka dojk najpogosteje uporablja, z razliko, da je vitamin D3 brez škodljivih stranskih učinkov, tudi v večjih količinah.

Več fascinantnih dejstev o vitaminu D, njegove vire in mnoge preostale zdravstvene učinke, sem zbral v članku D, kot Dobro počutje.

Vitamin C

Elizabeth Somer in Dr. Robert H. Garrison sta avtorja knjige The Nutrition Desk Reference, katera je pred več kot petnajstimi leti postavila enega prvih temeljev prehranski terapiji.

Notri piše, da vitamin C ščiti pred rakom na naslednje načine:

  • Nevtralizira proste radikale (deluje anti-oksidativno),
  • pospešuje nastajanje kolagena,
  • povzroča citotoksičnost (»samomor«, bi bila najbližja razlaga) v rakavih celicah,
  • preprečuje preobrazbo predrakavih celic v rakave,
  • predrakavim in rakavim celicam spreminja DNK in presnovo beljakovin.

Delovanje proti raku ust, žrela in požiralnika, pljuč, želodca, rektuma, črevesa, materničnega vratu in trebušne slinavke je potrjeno z več epidemiološkimi študijami (več kot devetdeset, če je poročilo s strani ameriškega dnevnika za klinično prehrano točno, v kar ne dvomim).

»Ortomolekularni« Pauling (zanj veste, da je analiziral povezavo med vitaminom C in rakom do onemoglosti) pa je še pred časom omenjenih raziskav trdil, da je rak ne le proliferativen (proliferacija je rast ali razmnoževanje nekih struktur), temveč tudi invaziven, ker tumor značilno izloča velike količine hialuronidaze (hidrolitični encim), s katerim si utira pot do okoliških tkiv in na ta način napreduje (metastazira).

Ravno krepitev kolagena, kot sta kasneje potrdila Somer in Garrison, ter zaviranje delovanja hidrolitičnih encimov, sta bili glavni podlagi za Paulingovo priporočilo ekstremno visokih količin vitamina C proti raku.

Upoštevajoč dejstvo, da vitamin C ni toksičen in je vitamin, katerega naše telo ni sposobno proizvajati samo, se mi zdi smiselno, da bi si ga privoščili čim več - tako s hrano, kot s prehranskimi dopolnili.

Paulingovo priporočilo je bilo, denimo, pet do osem gramov vitamina C dnevno za odrasle. Ker takšne količine bojda lahko pri nekaterih povzročijo blažje prebavne težave, znaša bolj »varna« začetna doza dva do tri grame in potlej več, če stanje to zahteva.

Kot vitamin A, je tudi vitamin C ena ljubših hran stresa, zato pozor. Najbogatejši naravni viri vitamina C predstavlja meni tako ljubo jagodičje (na pročelju z eko navadnimi jagodami in goji jagodami), črni ribez, guava, neolupljen kivi, rdeča in zelena paprika, pomaranča in grenivka, ohrovt, brstični ohrovt in ostale kapusnice (brokoli, zelje, cvetača), zelišča (timijan, peteršilj), papaja.

Vitamin E

Zakaj vsebuje vsako dobro olje v kapsulah dodatek vitamina E? Ker vitamin E preprečuje oksidacijo občutljivih, večkrat nenasičenih maščobnih kislin in v maščobi topnih vitaminov (teh se spomnite še iz osnovne šole: A, D, E in K).

Dovolj vitamina E tudi spodbudi naš imunski sistem, da učinkoviteje išče in uničuje tumorne celice. Opisani vlogi vitamina E pričata torej bolj o preventivnem delovanju proti raku in ne toliko o samem zdravljenju.

A kot sem napisal: ko razmišljamo o raku mora biti preventiva naše geslo. Vitamin E pa je povezan z zdravljenjem ene vrste bolezenskih stanj in to so nepravilnosti v delovanju srca in ožilja.

Na vrhu razpredelnice najboljših, boste nekako tako, kot pri tenisu Novaka Djokoviča, našli pri vitaminu E hladno stiskano olje pšeničnih kalčkov.

Ljubitelj Novaka sicer sem, olja pšeničnih kalčkov pa niti ne. Pa ne zato, ker bi bilo z njim kaj narobe, le težavno se mi zdi za uporabo – izjemno je občutljivo, zatorej ga je potrebno vztrajno ščititi pred oksidacijo, zaradi okusa pa tudi ne paše z vsako hrano. Pravzaprav je njegov primer podoben olju lana ali konoplje, z razliko, da lahko v primeru slednjih dveh dobim enako, v bistvu celo več, z uživanjem semen.

Olja pšeničnih kalčkov pri meni torej ne boste našli, sem pa zato bolje založen s preostalimi viri, takoj pod vrhom razpredelnice najboljših: mandlji, lešniki (lešnikovo maslo), pinije in drugi oreščki, sončnična semena in ostala semena, špinača, blitva, šparglji, brokoli, paprike, ohrovt, avokado, olive, papaja in začimbe (zopet čili, bazilika, peteršilj in origano).

Vitamin E deluje najbolje v povezavi z naslednjim predstavljenim antioksidantom – selenom.

Selen

Selen je mineral izjemne pomembnosti za naše telo, a je na žalost prav tako mineral, ki ga v naši zemlji danes kronično primanjkuje.

Ljudje, ki živijo v predelih, kjer v zemlji primanjkuje selena imajo statistično višjo stopnjo tveganja za nastanek raka, kot ljudje, ki živijo v predelih, kjer je v zemlji selena dovolj.

Podatek, ki po prvem branju pušča vtis, kot bi si ga nekdo izmislil (si ga nisem; navedbo potrjuje študija iz leta 2009). Študija tudi predlaga, da bi bilo lahko prehransko dopolnilo s selenom ključno v primeru raka pljuč, debelega črevesa in prostate. Znanstveniki ne izključujejo možnosti preventivnega delovanja selena proti drugim oblikam raka.

Nenaravni obliki selena (selenit in selenat) sta lahko težavni pri večjih količinah, vsekakor pa nista enako učinkoviti kot naravni viri: brazilski oreščki (že dva lahko zadostita minimalne dnevne potrebe), ribe (tuna, sardine, divji losos, skuša), ostrige, kozice, školjke, pivski kvas, eko meso (govedina, telečja jetra, divjačina, jagnjetina, slanina, perutnina), jajca, gobe, polnovredna žita (oves, rjavi riž, otrobi), maslo (ghee), čebula, sončnična semena in leča.

Karoteni

Karoten je v maščobi topen rastlinski pigment, katerega je največ v »živo« obarvanem, rdečem, oranžnem, temnozelenem in rumenem, sadju in zelenjavi.

Beta karoten, prisoten v rumeni in oranžni zelenjavi (buče, korenje, paprika, sladki krompir) je že znan, kot izjemen antioksidant s sposobnostjo zaviranja rasti tumorjev (pljuča, grlo, prostata, prebavila, prsi).

Še močnejši učinek tako proti tumorjem (pljuča), kot na splošno dolgoživost, pa študije priznavajo njegovemu sorodniku - alfa karotenu – na voljo v temno-zeleni zelenjavi (brokoli, špinača, grah, stročji fižol, blitva, endivija).

Danski raziskovalci so našli v korenju posebno snov po imenu falkarinol, za katero pravijo, da neposredno zavira rast rakavih celic v telesu. Poudarjajo tudi, da je falkarinol telesu dostopen v surovem in ne kuhanem korenju. K temu dodajam, se karotenoidi v telesu bolje izkoristijo, če je zelenjava rahlo pokuhana (na sopari) in užita z nekaj maščobami, zato priporočam oba načina – surovo korenje v solatah ali s pestjo oreščkov za malico, ter pokuhano, kot sestavina glavne jedi.

Tretji način seveda ostaja razstrupljevalna klasika – korenčkov sok! Neprečiščeno olje rdeče palme je še en, sicer slabo poznan vir, a nanj nikoli ne pozabim, ko govorim o karotenoidih.

Ker gre za maščobo, je njihova razpoložljivost v njem praktično popolna in po nekaterih odgovornih virih presega vrednosti korenja za 15 krat in paradižnika za kar 300 krat. Olje oziroma mast je izrazito rdeče barve ter nenavadno bogatega okusa.

Lutein in zeaksantin. O tema vzhajajočima zvezdnikoma sem že pisal v povezavi z njunim najljubšim domovanjem – jajci in špinačo, rada pa imata tudi ohrovt ter ostale kapusnice in kalčke kreše.

Omenil sem njun nepogrešljiv pomen pri, prvič, preprečevanju starostne degeneracije rumene pege (in s tem ohranjanju dobrega vida), ter drugič, za ta članek še posebej pomemben, učinek na preprečevanje nastanka raka dojk.

Likopen. Po pregledu širokega spektra epidemiološke literature, s ciljem ugotoviti povezavo med likopenom (karotenoid pretežno v paradižniku in v izdelkih na osnovi paradižnika) in njegovim vplivom na bolezen, je možno predstaviti dosledno povezavo z nižjo stopnjo tveganja za različne oblike raka.

Predpostavlja se dodatna moč likopena v do sedaj še neraziskanih interakcijah z ostalimi vplivnimi rastlinskimi hranili. V vsakem primeru je količina tega karotenoida bolj skoncentrirana v paradižnikih, gojenih na višjih temperaturah (močnejšem soncu), njegova biorazpoložljivost pa se mnogo izboljša s kuhanjem.

Koencim Q10

Koencim Q10 ali ubikinon, je po namenskosti podoben vitaminu E. Med prehranskimi dopolnili je znan kot »energizer«, zaradi neposredne vpletenosti v procese generiranja energije na celičnem nivoju (v mitohondrijih).

Odlikuje ga tudi pozitiven vpliv na našo odpornost, z vidika raka pa je njegov najpomembnejši učinek oskrbovanje tkiv in notranjih organov z dodatnim kisikom – ne pozabite – rak sovraži kisik! Dopolnila so zlahka dostopna, a v primerjavi s tistimi, ki jih najbolj priporočam bistveno dražja.

Kadarkoli dopolnjujete prehrano z ubikinonom svetujem, da to počnete ob obroku, ki vsebuje maščobe, saj je tako koencim telesu najbolje razpoložljiv.

To potrjuje tudi seznam najboljših virov Q10 v prehrani: meso organov živali (jetra, ledvice in srce), ostalo meso (govedina, perutnina, divjačina), mastne ribe (slanik, postrv, divji losos in sardine) in jajca, semena, ter oreščki.

ALA (alfa lipoična kislina)

Močno anti-oksidacijsko delovanje ALA je odraz edinstvene sposobnosti recikliranja, treh verjetno najboljših lovcev prostih radikalov – vitamina C, E in glutationa (o sposobnostih in pomenu glutationa je napisano več v prispevku o sirotki), ob tem pa deluje kot antioksidant, topen tako v vodi, kot v maščobnem tkivu, kar ALA omogoča nemoten dostop do vseh delov živčne celice in celovito zaščito.

Alfa lipoična ali tudi tioktična kislina, je telesu naravna snov, prisotna v vsaki celici človeškega telesa. Telo jo je sicer sposobno proizvajati samo, nekaj jo je prisotno v hrani (meso organov živali, brokoli, špinača, zeleni grah, brstični ohrovt in otrobi rjavega riža), vedno bolj pogumno pa se jo priporoča tudi v obliki prehranskega dopolnila.

Ker je v domeni ALA pretvarjanje glukoze (krvnega sladkorja) v energijo - deluje kot sredstvo, ki promovira porabo hranil, zaužitih s hrano (predvsem ogljikovih hidratov), ter njihovo skladiščenje raje v mišicah (glikogen), kot v maščobah. Zato ni čudno, da je ALA priljubljena v poskusih nadzorovanja inzulina in posledičnega hujšanja oz. preoblikovanja telesa.

Pri izbiri prehranskega dopolnila svetujem aktivno obliko, R-ALA, ker je dokazano učinkovitejša (potrebna je enkrat manjša količina, da bi se dosegli enaki učinki). Uživanje je priporočeno na tešče, zaradi nemotene absorpcije, zadosten odmerek pa je lahko okoli 300, vse tja do 1000 mg in več, R-ALA dnevno.

Kapusnice

Cvetača, brokoli, ohrovt, brstični ohrovt in zelje vsebujejo nadvse zaščitno kemijsko spojino indol-3-karbinol, proti raku dojk potencialno ključno – indoli spodbudijo jetrne encime k imuno-stimulativnemu delovanju in nevtraliziranju odvečnih, potencialno karcinogenih količin estrogena.

Sulforafan in izotiocianati sta drugi fitokemikaliji v kapusnicah, odgovorni za specifičen, oster okus z močnim detoksifikacijskim učinkom – preko vpliva na določene encime ustavljata aktivnost prostih radikalov, zavirata rast tumorjev in ovirata prosto »sprehajanje« karcinogenov po telesu (preprečujeta pot do tarčnih celic).

Sulforafana je največ v kalčkih brokolija (kar dvajsetkrat več, kot v odrasli rastlini), izotiocianatov pa v glavnatem ohrovtu. Ker so indoli dušikove spojine, lahko obilno uživanje kapusnic povzroči napenjanje in vetrove.

V takem primeru bi bilo najcenejše pomagalo, zaenkrat še voda, razmislite pa tudi o kitajskem zelju (»bok choy«), ki vsebuje med vsemi najmanj žvepla.

Lan, skuta in maline

Kaj si o lanu misliva jaz (in Mahatma Ghandi), je že jasno dokumentirano v rubriki Semena zdravja, katero sem spisal pred kratkim. Da bi našel izrazitejšo povezavo z rakom sem se pobližje seznanil z delom Dr. Johanne Budwig in z njeno remedijo, katero priporoča na osnovi svoje raziskave – dve žlici lanenega olja in ekološka pusta skuta. Preprosto, a kot kaže zelo učinkovito.

Povezava med lignani in omega maščobami v lanenem olju na eni strani, ter beljakovinami  in probiotičnimi kulturami na drugi, deluje anti-tumorno, omogoča hitrejšo presnovo, boljši imunski sistem, regulacijo ravni holesterola in krvnega pritiska ter zavira rast rakavih celic. Zveni odlično, za moj okus pa nekaj manjka ... aha, že vem – zamrznjene maline!

Ali borovnice, ali jagode, ali brusnice, še posebej pa robide, kot kaže študija, katera razkriva poseben učinek »črnih malin« in antocianinov v jagodičevju, proti raku požiralnika. Čudoviti svet jagodičja vsebuje morda najširši nabor vitaminov, mineralov ter antioksidantov med vsem sadjem in jih zato toplo (oz. zamrznjeno) priporočam.

Česen in čebula

Vrtnice so rdeče, vijolice so modre in lukovke so proti raku. Čebula, česen, por, šalotka in drobnjak. To je prva »all star« peterka, katero bi si želel na parketu, če bi bil moj nasprotnik rak. Mesto prve zamenjave pa bi nedvomno pripadlo čemažu.

Mnogostranski zdravstveni učinki predvsem česna in čebule so do danes že prehranski aksiom – v njih nihče več niti podvomi ne.

Česen je morda celo najstarejše poznano naravno zdravilo, saj je večkrat omenjen že v prvem medicinskem besedilu vseh časov – Egipčanski Ebers Papyrus. A to naj ostane kot zanimivost.

Spojina, ki nas tokrat zanima se imenuje dialil sulfid. Ta je odgovoren za povečanje proizvodnje pomembnega encima glutation-S-transferaza, preko katerega vpliva na imunske celice našega telesa in jih neposredno spodbuja k bolj zagnanemu lovu na rakave celice in ostale potencialno rakotvorne substance v telesu. Najmočnejši učinki dialil sulfida so znani v jetrih.

Mnogo študij in verjemite mi, ko rečem mnogo, je povezalo uživanje česna, čebule in ostalih rastlin rodu Allium, z nižjo stopnjo tveganja (za vsaj polovico, v nekaterih primerih tudi za 2/3!) za pojav in razvoj raka želodca in debelega črevesa.

Tako močne učinke pojasnjuje skoncentriran vpliv na znano rakotvorno bakterijo v želodcu Heliobacter pylori. Česen vsebuje tudi merljive količine selena in predvsem germanija. Oba sta minerala v sledeh s spoštljivimi antitumornimi sposobnostmi. Germanij pomaga krvi in tkivom pridržati več kisika - še enkrat – rak sovraži kisik!

Priporočila narekujejo uživanje vsaj štirih, še raje pa kar sedmih strokov česna dnevno, če vam uspe in to poleg obvezne porcije čebule seveda.

Vse omenjene koristi česna določa spojina po imenu alicin. Zanimiva reč pa je, da bi njo zaman iskali v česnu - stroki namreč vsebujejo le brezbarvno aminokislino aliin.

Ko pa strok česna predremo, zdrobimo ali kako drugače poškodujemo, se sprosti encim alinaza, ki povzroči tako želeno pretvorbo pasivnega aliina v alicin, s specifičnim vonjem in vso lekarno učinkov.

Šparglji

Ta, dvospolna zelenjava – resno, kdo med vami je vedel, da obstajata moški »špargelj« in ženska »šparglja« (če kdo, naj se javi, častim Feelgood trening) – se lahko pohvali z visoko vsebnostjo glutationa, enega najpomembnejših antioksidantov v telesu in z dokazanimi učinki proti tumorjem.

Študija z univerze Rutgers je razkrila inhibitorne sposobnosti saponinov v špargljih na razrast celic levkemije. V knjigi Beating the Odds, avtor, dr. Machetti, omeni študijo, ki prikazuje specifičen antikarcinogen učinek špargljev skozi povezavo med človeškimi fekalijami (vonjem in barvo urina ter blata) in methyl mercaptanom (spojina, ki se tvori v telesu po užitju špargljev).

Izrazit vonj urina je edini »stranski učinek« špargljev, pa še ta je le posledica aminokisline asparganin in je popolnoma nenevaren.

Sirotko in avokado povezuje s šparglji tolikšna količina najrazličnejših hranil, da četudi bi do konca življenja jedli le te tri, bi bili verjetno nadvse zdravi. In ugibam, da brez malignih obolenj prav tako. Že s tem sem povedal veliko, mimo glutationa pa vseeno ne morem.

Ta izjemni antioksidant sem že označil za poveljnika naše prve obrambne linije, ki brez milosti pobija proste radikale in je neposredno vključen v razstrupljanje karcinogenov. Bele krvne celice in jetra porabljajo glutation prav za namen detoksifikacije. Poleg tega je avokado poln bazičnega kalija in pomemben vir predstavljenega beta-karotena.

Znanstveniki so avokado označili kot zelo koristen proti virusnemu hepatitisu (povzroča rak jeter) in ostalim oblikam jetrnih okvar, za več o sirotki pa sledite povezavi.

Gobe

Tako kot česen, so tudi nekatere gobe že vekomaj uporabljane zaradi domnevnih zdravilnih lastnosti. Če bolje razmislimo je to logično. Gobe so pravzaprav plesen, kar pomeni, da je njihov obstoj odvisen od prečiščevanja organskih snovi. Spomnite se, kje jih najdemo?

Na razpadajočem, preperelem lesu in podobnih »gnilih« mestih. To pomeni, da so očitno sposobne najprej absorbirati in nato varno izločiti kaj – strupe seveda. Ne vem, kaj si o tem mislite vi, a jaz bi tako delo znotraj mojega telesa pozdravil z navdušenjem. Uživanje šitak, maitak in gob reishi se izkaže kot odličen način, kako to doseči.

Dr. Solomon P. Wasser v svoji poglobljeni objavi Review of Medicinal Mushrooms Advances, opisuje gobe z besedo nevtracevtiki, ali moderno, funkiconalna hrana. Citira tudi izsledke študij iz Japonske, Koreje in Rusije, katere enotno pričajo o neverjetni učinkovitosti naravnih kemikalij v gobah – 98 % redukcija tumorjev, od tega 80 % popolne remisije.

Zasluge so pripisane polisaharidu lentinan (prisoten v gobah šitake), zaradi pozitivnega vpliva na makrofage, T-celice in interferon. Beta glukani, spore Ganoderme (bolj znane kot Reishi) in lektini (beljakovine, ki preprečujejo množenje rakavih celic) naj bi bili ob lentinanu še trije najmočnejši borci proti raku, kot kaže pred kratkim zaključena raziskava, objavljena v ameriškem zborniku za hematologijo in onkologijo.

Z vidika naturopatije bi bilo smiselno razmisliti o dejanski količini »funkcionalne hrane«, katero uživamo. Naj vas spomnim na primer česna – priporoča se sedem strokov dnevno.

Enako velja v primeru medicinskih gob – vključiti bi jih bilo potrebno v vsak obrok (juhe, solate, čaje, itd.). Sicer je kakšna šitaka v omletki super okusna, ni pa niti približno dovolj z vidika optimalne preskrbe z omenjenimi fitokemikalijami.

Še beseda o Kombuči, čajni gobi in novi modi v svetu alternativne medicine. Pravzaprav sploh ne gre za gobo, temveč nekakšen glivični izmeček, ki ga lahko vzgojite kar sami doma.

Kombuča naj bi delovala kot močan antibiotik zato pozor, med njenim opisom pa najdemo tudi velike besede kot: eliksir mladosti in zdravilo proti aidsu. O tem ne vem nič, tudi nobene študije nisem prebral, ki bi potrjevala ali vsaj dovoljevala takšne trditve.

Alge

Omenjena Gersonova terapija med drugim uči, da raka povzroča:

  • Kislo/bazično neravnovesje,
  • natrij/kalijevo neravnovesje,
  • primanjkljaj joda v prehrani.

In prav alge so, po mojem mnenju najboljši vir joda v prehrani (poleg morske hrane). O jodu, ščitnici, ter povezavi med obema, sem že pisal.

Alge pa ne izstopajo le po količini joda – tu so še esencialne aminokisline in maščobne kisline (tudi omega 3), beta-karoten, vitamin B12, vlaknine, klorofil in klorofilone (pomembne maščobne kisline z učinki proti raku dojke). Vse te spojine delujejo razstrupljevalno (čistijo naša jetra).

Od mineralov je v algah, ob jodu, tudi  veliko kalija (pomemben za ohranjanje kislo/bazičnega ravnovesja), kalcija, železa in magnezija. Rjava alga – Laminaria – je povezana z nižjo stopnjo tveganja za pojav raka dojke. Kako izgleda (poleg tega, da je očitno rjava) in kje se jo dobi, pa ne vem.

Ko raka zagrabi »začimbni« K.R.Č.

Najprej Kurkuma, članica ingverjevk, za katero velja izjemno protivnetno delovanje – blokira namreč inflamatorni encim COX2 (ciklo-oksigenaza 2), katerega vrednosti so nenormalno visoke v primeru raka, posebej raka črevesja. Dr. Jonny Bowden pravi v svoji knjigi,

The 150 Healthiest Foods on Earth, da je antitumorne učinke kurkume potrdilo že vsaj trideset različnih študij. Ni skrivnost, da je kurkuma ena mojih najljubših začimb. Uporabljam jo vsak dan, večkrat na dan – odlično se poda jajčnim jedem z zelenjavo, kuhanemu brokoliju in cvetači, ter perutnini.

Sledi Rožmarin, katerega poleg protivnetnega delovanja kafeične in rozmarinične kisline, odlikuje spojina karnozol. Ta in diterpeni v rožmarinovem olju, kažejo velik potencial za boj proti raku dojke, črevesja in kože. Uporaba listov se priporoča v čaju (namakajte 15 minut) in pri začinjanju jedi.

In Č kot Čili, ki s svojim kapsaicinom bije boj proti rakotvornim nitrozaminom - razred mutagenih kemijskih spojin, prisoten v tobaku, pivu, mesu bolnih živali, ocvrti hrani, pesticidih in nekaterih kozmetičnih izdelkih.

Rdeča ali kajenska paprika/poper, vsebuje beta karoten, lutein in zeaksantin, vitamin C, vitamin A, kalij, železo, folno kislino, spodbuja presnovo (preprečuje kopičenje maščevja, regulira inzulin), deluje protibakterijsko, ravno tako pa vpliva na raven endorfinov dobrega počutja (serotonin, dopamin, ...).

Fermentirani sojini izdelki

Še enkrat: FERMENTIRANi!, ker se mi zdi, da tega res ne morem poudarit zadosti. Še ne veste zakaj? Preden nadaljujete priporočam krajši postanek na tej povezavi.

Sedaj smo si na jasnem, da vse koristi, ki jih pripisujem soji, veljajo za: miso (pasto/juho), tempeh, tamari (fermentirano eko sojino omako), edamame (fermentirana zelena soja) in natto (fermentiran sojin »sir«).

To so tudi izdelki, katerih, zanimivo, največ pojedo na Japonskem, v Tajvanu, Koreji, ter Indoneziji. Zanimivo zato, ker so naštete države po pojavnosti raznih malignih obolenj pri dnu, se pravi, da jih je izrazito malo.

»Kar 90 % manj, kot pri američanih«, pravi znanstveni raziskovalec dr. Morton Walker. Za takšne – antikarcinogene učinke - naj bi bili odgovorni izoflavoni, rastlinski estrogeni in steroli, fitati, lecitin, fenoli ter zaviralci delovanja proteaze - encimi, ki omogočajo rast tumorjev. Zaviralce proteaze najdemo v semenih, stročnicah in kalčkih.

Kontroverznost okoli primernosti soje pa obstaja tudi tu. Gerson na svojem inštitutu uči, da soja obudi raka dojke. Kot problem so izpostavljene velike količine fitatov - organskih spojin - katerih je v soji največ in onemogočajo vsrkavanje cinka, magnezija, kalcija in železa, v črevesu.

Drugod  velja nasprotno – rastlinski estrogen (t.i. »dobri« estrogen) in izoflavoni (natančneje genistin) naj bi delovala proti raku (predvsem na dojki in prostati). Pri vprašanju soje in njenega delovanja v primeru raka, se je torej težko jasno predeliti. Na katerokoli stran vas že zanese – za ali proti - ne pozabite: Fermentirano pomeni bolje!

Prava čaja: zeleni in črni

Polifenoli (katehini), prisotni v črnem, še bolj pa v zelenem čaju so antioksidanti, za katere velja sposobnost preprečevanja delitve rakavih celic (ti učinki ne veljajo za zeliščne čaje).

Poročilo, objavljeno v dnevniku za celično biokemijo (Journal of Cellular Biochemistry) navaja, da so polifenoli (v rdečem vinu, zelenem čaju, oljčnem olju) zadolženi za zaščito proti različnim oblikam raka.

To poročilo je le eno iz kupa študij, ki potrjujejo pozitivne učinke polifenolov – fitokemikalije zelenega čaja so navsezadnje najbolj proučevane med vsemi substancami, zaradi svojega delovanja proti raku (črevesa, pljuč, danke, jeter in trebušne slinavke).

Gama linolenska kislina (GLA)

O povezavi med kraticama GLA in bolj poznano PMS sem že pisal v tem prispevku.

Gama linolenska kislina je po mojem mnenju edina maščoba iz skupine omega 6, katero bi bilo smiselno dodajati. Nahaja se v svetlinovem, boragovem olju in olju črnega ribeza, je pa v teh virih GLA v nesorazmerju z ostalimi maščobnimi kislinami (slabša absorpcija), zato priporočam dopolnila v obliki kapsul.

Ponovimo nekaj splošnih koristi GLA:

  • Zmanjšanje občutka napetosti v dojkah, depresivnosti, razdražljivosti oz. preobčutljivosti ipd.
  • Regulacija prolaktina (hormon, katerega nizka raven je povezana s simptomi PMS).
  • Pozitivni učinki pri zdravljenju fibrocistične bolezni dojk.
  • Ublažitev bolečih menstrualnih krvavitev (dismenoreje), v povezavi z DHA, EPA in vitaminom E.
  • Izboljšanje imunske odpornosti.
  • Močno protivnetno delovanje.
  • Stimulacija metabolično aktivnega maščobnega tkiva.

American Cancer Institute priznava nekatere študije, ki pričajo o anti-kancerogenem delovanju GLA. Ta maščobna kislina naj bi upočasnjevala rast rakavih celic in izboljšala delovanje nekaterih zdravil proti raku (predvsem Tamoxifena).

»Superhrana«

Izraz, katerega osebno ne maram, saj zame nosi vsaka hrana v sebi edinstven »super« potencial.

»Superhrana« je skovana nadpomenka za skupino, v katero se uvrščajo goji jagode, kakavova zrna, spirulina, klorela, modro-zelena alga, nekateri sokovi (noni) in druge jagode (acai, camu camu), artemisinin, grozdnata svetilka, idr.

Dejstvo je, da za nekaterimi živili iz te skupine stojijo trdni dokazi o proti-rakavem delovanju. Tako je denimo artemisinin – ekstrakt rastline – dokazano sposoben selektivnega uničevanja rakavih celic.

Toksičen je le v odnosu do rakavih celic in ne navadnih (zdravih), zato, ker so prve polne železa, kar spodbudi reaktivno reakcijo.  Pljuča, dojke, levkemija in fibrosarkom so področja, kjer artemisinin kaže največji potencial.

Grozdnata svetilka ali cimicifuga je prav tako rastlina (Kanada, Severna Amerika), za katero so zelo spodbudni učinki dokazani predvsem v povezavi z rakom dojke.

Na določena tkiva in organe deluje tako koristno kot estrogen, kažejo študije – »Cimicifuga simulira estrogenski učinek na rakave celice na dojkah: uporaba 40-odstotnega ekstrakta cimiciguge (ali 100 miligramov naravnega suhega ekstrakta) vpliva na estrogensko odvisne, humane adenokarcinomske celice linije MCF 7 raka na dojkah«. Klinično dokazana varnost dolgotrajnega jemanja je pomembna zato, ker grozdnato svetilko lahko jemljejo tudi ženske v predmenopavzi.

Oreščki

V splošnem vemo, da so oreščki nepogrešljivi vir dobrih maščob, vlaknin in mineralov. Če bi jih opredelil kot vsesplošno zdrave, bi se verjetno ne zmotil pri mnogih. A njihova uporaba v primeru raka je lahko v nekaterih primerih vseeno omejena, pravijo nekateri. Menda je odvisno od vrste in progresije obolenja.

Če je imunski sistem pacienta kompromitiran, je lahko uživanje nekatere hrane obremenjujoče za presnovni sistem (spomnite se poskusa upravičevanja sladkorja pod to pretvezo – argument ne prepriča najbolje, kajne?).

Težavni naj bi bili lahko, pri soji omenjeni fitati, v prvem planu pa lektini – beljakovine, del naravnega obrambnega mehanizma rastline, s katerim se ta ščiti pred škodljivci (glivami, žuželkami, ... in nenazadnje tudi ljudmi).

Presnova lektinov je za oslabljen imunski sistem toliko bolj otežena, kar lahko privede do motenj v delovanju črevesne flore in raznih prebavnih težav ter netoleranc/alergij. Zanimivo, da so tu lektini označeni kot potencialen problem, malo višje v članku, natančneje pri delu o gobah, pa sem citiral nedavno zaključeno raziskavo, ki je prikazala lektine, kot enega najmočnejših borcev proti raku nasploh.

Očitno, še ena potrditev moji praksi upoštevanja individualnih metaboličnih značilnosti pri delu z vsakim posameznikom posebej – kar je hrana za nekoga, je za drugega strup, ali kako že pravi Hipokrat.

Dejstvo je, da hrana vsebuje lektine in dejstvo bi moralo biti, da različni ljudje reagirajo na posamezno hrano (in specifične lektine v njej) drugače. Torej, če ob uživanju oreščkov čutite katero od naštetih neprijetnosti, se jih zdi smiselno omejiti dokler ne bo bolje. Ali jih vsaj pred uporabo zmleti, še raje pa namočiti čez noč v čisti mlačni vodi in nečem »kislem« (limoninem soku, na primer).

Kaljenje prebudi encime v oreščku, zaradi česar so bolj prebavljivi in hranljivi, hkrati pa vsaj do neke mere nevtralizira fitate in lektine. V vsakem primeru so oreščki polni antioksidantov – kampferola in kvercetina, ki slovita kot zatiralca karcinogenov, brazilski oreščki razstrupljevalnega selena, mandlji in marelična jedrca pa amigdalina oz. vitamina B17, okoli katerega že vrsto let krožijo izjemna pričevanja o močnem delovanju proti raku.

Encimi

Če se nad fitati in lektini pojavlja oblak kontroverznosti, je nad vprašanjem o funkciji encimov v prehrani, nebo jasno, kot pod tropskim soncem. 

Nisem našel ne raziskave, ne strokovnega priporočila, proti uporabi encimov v prehrani. To me niti ne čudi saj so encimi pomembni dobesedno za vsak kemijski proces, ki se odvija v naših telesih.

Phyllis Balch, pokojna avtorica in zdravnica, avtoriteta na področju prehranske terapije, je v svojem obsežnem vodiču za prehransko zdravljenje (Prescription for Nutritional Healing) zapisala: »naš sistem utrujamo s tem, ko ga silimo v izdelovanje lastnih prebavnih encimov.

S tem spodkopavamo lastne sposobnosti proizvajanja drugih encimov, potrebnih za preostale metabolne in imunske procese«.

S tem je potrjena predpostavka dr. Edward Howella, ki je že leta 1979 opazil, da imajo rakavi bolniki po pravilu zmanjšane vrednosti ključnih encimov v urinu in takšno stanje pripisal spregledanemu dejavniku prehrane: »ker potrebnih encimov v hrani primanjkuje, jih naša prebavila »kradejo« drugim organom.

Tako nastajajo presnovna nesorazmerja, ki posledično lahko privedejo do raka, bolezni srca in ožilja, sladkorne bolezni in drugih kroničnih bolezni«. Dr. Howell prav tako pravi, da je pomanjkanje prebavnih encimov odgovorno za patološko povečanje hipofize (žleza, ki nadzoruje vse ostale) in trebušne slinavke (žleza, ki izloča ključni inzulin). Raka na ledvicah in trebušni slinavki, torej nujno potrebujeta pomoč encimov, saj sta ravno ti dve žlezi tisti, ki naj bi jih proizvajali največ.

Vsaka zelenjava vsebuje encime, potrebne za njeno prebavo. Uživanje sveže, ekološke hrane razbremenjuje naš prebavni sistem, saj mu ni treba še dodatno proizvajati encimov.

Papaja, avokado, neolupljen kivi, mango, ananas, fermentirana hrana (kisla repa/zelje, nepasterizirana kefir in jogurt), česen, čebula, oreščki in semena. Vsa našteta živila vsebujejo veliko encimov, če pa bi moral izbrati le en, najbogatejši vir, bi bili to brez dvoma kalčki!

Narava je po vsem tem času še vedno polna skrivnosti in kot spoznavam na do sedaj navdušujoči poti raziskovanja in pisanja, polna tudi odgovorov - le ti se praviloma skrivajo par plasti globlje od črk rumenega tiska, dlje od vzklikanj skrajnežev in med vrsticami  zdravniških priporočil.

Iskal sem jih več mesecev in ne vem, če sem kdaj prebral več literature o kateri koli s prehrano povezani tematiki, kot tokrat. Ves čas raziskovanja me je vodila iskrena želja po objektivnem poročanju, s, sem ter tja, subjektivnimi vložki iz večletne prakse.

Namen je bil pomagati določeni osebi in, če mi to uspe bo trud poplačan in vest mirna.

Mario Sambolec, osebni svetovalec za prehrano in trener fitnesa, www.feel-good.si

Preberite tudi:

Prehrana in rak 1. del

 


Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri