Velikokrat mislimo, da lahko kakšno neprijetnost odpravimo s hitrim in enostavnim opravičilom. Kot da če rečemo 'oprosti', to avtomatično odstrani vsakršno negativno plat naših besed ali dejanj. A samo opravičilo ni dovolj, če je to opravičilo posredovano napačno.
Če rečemo 'oprosti, ker tako misliš,' to ni opravičilo. Če osebe ne gledamo v oči, ko se opravičimo, to ni opravičilo. Kot tudi ni opravičilo, če namesto kesanja raje krivdo valimo na občutljivost tistega, ki smo ga prizadeli.
Opravičevanje je veliko bolj kompleksna umetnost, ko začnemo kovati res iskreno in dobro opravičilo. Takšno, za katerim stojimo in v katerega verjamemo, da smo ga morali podati. In vendarle se včasih pripeti, da sicer čutimo krivdo in vemo, da se moramo opravičiti, pa potem besede, ki jih izrečemo, ne zazvenijo z želenim učinkom.
Razlog je največkrat v eni od petih napak, ki jih ljudje najpogosteje naredimo, ko se opravičujemo.
Preden se lotimo teh napak, pa samo poglejmo, kaj sestavlja dobro opravičilo.
Po študiji o konfliktih in pogajanjih naj bi dobro opravičilo imelo šest nujnih elementov.
- Najpomembnejši element je, da sprejmemo odgovornost zavedanja, da smo nekoga s svojimi dejanji ali besedami prizadeli.
- Naslednji element je ponudba, v kateri tej osebi ponudimo opravičilo in obenem tudi namen, da bomo povzročeno škodo popravili. Besede namreč niso dovolj, dejanja morajo biti del opravičila.
- Tretji element je izraz obžalovanja.
- Temu sledi obrazložitev naše napake in potem iskreno kesanje.
- Zadnji element je prošnja za odpuščanje – ta korak je bolj namenjen ustvarjanju lastnega zaključka in ni nujen za dobro opravičilo. Odpuščanje se namreč zgodi ali ne, pa če zanj prosimo ... ali pa ne. To je odvisno od osebe, ki smo ji prizadeli.
Zdaj pa se lotimo napak, s katerimi opravičilo največkrat pokvarimo, še preden do konca izustimo tisti univerzalni 'oprosti'. In ne, ton opravičila ni med najpogostejšimi, pa čeprav je morda najbolj očiten način, kako lahko hitro zavozimo še tako dobro sestavljeno opravičilo.
Med obrazložitvijo poskušamo opravičiti svoja dejanja
Med opravičilom in opravičevanjem dejanja je zelo tanka linija. Predvsem zato, ker z opravičilom največkrat želimo pokazati, da nismo nikogar želeli prizadeti, a s tem kaj hitro zapademo v iskanje izgovorov za to, kar smo naredili narobe.
Racionalizirano opravičilo, torej opravičilo, v katerem poskušamo podati smiselno razlago za to, kar smo naredili, se na koncu sliši bolj kot hladno predavanje ali odtujen monolog brez vsakršnega odtenka čustev. Kar je ravno nasprotno od tega, kar bi opravičilo moralo biti – če smo nekoga prizadeli, ta oseba potem čuti čustveno bolečino, te pa ni mogoče zdraviti z razumskimi obrazložitvami in racionalizacijo dejstev.
Opravičilo mora priti iz srca.
Opravičilo vsebuje preveč pogojnikov
Iskreno in kakovostno opravičilo naj ne bi imelo besed 'če' in 'ampak'. Saj veste, v kakšnem kontekstu se ti besedi potem uporabita, kadar poskušamo skovati opravičilo. Ta se na koncu sliši nekako takole: "Oprosti, ker sem te prevaral, ampak saj se nič več ne pogovarjaš z mano." Ali pa: "Oprosti, ker ti nisem vrnil klica – če bi me poklical še enkrat, bi se zagotovo oglasil." To niso opravičila. To je zgolj prelaganje krivde na osebo, ki se ji sicer poskušamo opravičiti.
In kar je še huje, s takšnimi pogojniki se potem oseba, ki ste jo prizadeli, lahko počuti še osramočeno, saj se po vašem mnenju ne bi smela počutiti slabo, ker je tako ali tako sama kriva, da je prišlo do te situacije.
Za pravo opravičilo moramo sprejeti odgovornost za svoje besede in dejanja.
Opravičevanje za dejanje, ki ga vseeno ponavljamo
Kot omenjeno že prej, opravičilo niso samo besede – so tudi dejanja. Recimo, da nekoga užalimo in se mu potem opravičimo – to nima pretirane vrednosti, če ga potem čez dva dni ponovno užalimo. In se ponovno opravičimo.
Opravičilo ni kot obliž, ki ga na hitro poveznemo čez ureznino na prstu, potem pa se gremo naprej igrat z nožem. Same besede pri opravičevanju v bistvu nimajo pretirane teže. Imajo kulturni smisel, imajo svoj namen, a dejanski učinek opravičila se pokaže z dejanji potem.
Če napake ponavljamo, opravičevanje za te napake zelo hitro izgubi svoj namen in težo.
Poskušamo obrazložiti svoj namen
Kadar počnemo bedarije ali govorimo traparije, ki nekoga prizadenejo, ljudi, ki jih doletijo posledice te nespametnosti, nič kaj dosti ne zanima, kakšen je bil naš celostni namen. "S tem te nisem hotel užaliti," ali pa "Tega nisem mislil osebno," niso legitimna opravičila.
Ko je neka oseba zaradi naših dejanj čustveno ranjena, je edino smiselno, da to poskušamo popraviti. Takoj ko začnemo svojim dejanjem ali besedam, ki so bile škodljive, pripisovati neki višji namen, se s tem le odmikamo od sprejemanja odgovornosti in uničimo celotno vrednost opravičila.
Nekoga smo užalili, pa če smo to hoteli ali ne – to je edino, kar moramo upoštevati, ko podajamo iskreno opravičilo.
Nismo iskreni
Najpogostejša napaka pri podajanju opravičil pa je seveda ta, da opravičilo ni iskreno. Tu si predstavljajte mulca iz kakšnega hollywoodskega filma, ki ga mama nažene, da se opraviči, ker je sestrico porinil z gugalnice, in potem ta pobalin jezno prikoraka do objokane deklice, zavije z očmi in sikne "Oprosti!".
Nekaj takšnega počnemo vse življenje, ko podajamo neiskrena opravičila, le veliko bolj izkušeni postanemo pri sami igri zlaganega opravičevanja. A kot so pokazale študije, ogromno ljudi zelo dobro zazna neiskrena opravičila. Še več – ob neiskrenem opravičilu se tudi tisti, ki ga poda, ne počuti nič bolje. Zato tu ne bo škodilo malce več empatije.
Postavite se v položaj tistega, ki ste ga prizadeli in mogoče vam bo bolj jasno, zakaj je pristno opravičilo nujno in – za oba – zdravilno.
Tekst: Darjo Hrib
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
