10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša

Kako razdreti lastno cono udobja

Kako razdreti lastno cono udobja  (foto: Shutterstock.com) Shutterstock.com
3. 3. 2015 Vir: Lisa

Udobje pomeni, da je tako, kot je, čisto v redu, ne želimo se premakniti nikamor, da ne porušimo ljubega udobja. In razdreti lastno cono udobja je težko. Vendar ne nemogoče.

Udobje prinaša varnost

Ker je predvidljivo in nam pisano na kožo, ne želimo iz te cone ali območja, v katerem se počutimo varno, fajn nam je, poznamo situacije, dogodke in ljudi, ki se menjavajo v našem udobnem območju. Posledica? Stagniramo, nobene spremembe ni, ker ne želimo ničesar podreti, da bi videli, ali je za našim zidom udobja še karkoli drugega, ker nam je tako, kot smo si postlali svoje udobje, super.

Dobro, zdaj veste, da smo v nekih trenutkih svojega življenja v coni udob­ja. Številni boste začeli vpiti, kako udobje, ko pa se borimo za golo preživetje, saj so časi težki in poleg tega še svinčeni. Seveda, a danes pišem o udobju v psihološkem pomenu, torej o občutenju realnosti na način, da ne želimo ničesar spremeniti.

Zakaj je cona udobja tako prekleto nevarna?

Ker nas uspava, ker nas vleče k nedejavnosti, ker nam nekje v naših možgančkih šepeta, da ni treba razmišljati o  kaki novi akciji, da je v situaciji, kakršna je, vse čisto v redu.

Vsakdo izmed nas se seveda lahko odloči in ohrani status 'quo', zavedati pa se je treba, da to ne vodi k spremembam oziroma napredku.

Lahko vam opišem lastni primer, kjer sem doumela, kaj pomeni premakniti se iz cone udobja.

Od otroštva sem imela kakšno kilco več. S tem odrasteš, se nekaj pretirano ne obremenjuješ, stiske in življenje, ki ti jih nameni, vodijo v zlorabo hrane, iz kilc postanejo velike iz težke kile odvečne teže, a to je dolga leta bila moja cona udobja.

Pa sem celotno situacijo racionalizirala tako, da sem itak všeč ljudem, ki me  imajo radi. Komu na čast bi jaz zdaj morala nekaj spremeniti, ko pa nimam časa, nimam volje, prioritete so postavljene popolnoma na drugih področjih in dnevi, meseci in leta so bežali mimo mene v nekem ritmu, ki je nalagal nove kilce. Kaj bi tajila.

Pa gledam hčerko, ki se ukvarja z manekenstvom in športom, sploh borilne veščine ji oblikujejo celotno telo in z grozo ugotovim, da je ne dohajam več, niti fizično. V tem bolečem trenutku sem doumela, da bom morala splezati iz svoje cone udobja in nekaj narediti, se premakniti in nehati iskati izgovore in minimalizirati dejstva.

Ta trenutek ni bil prijeten, bil je direkten udarec v čelo in v moj ego. Torej, Melita, spremeniti bo treba celotno lastno notranjo infrastrukturo, da ne boš več uporabljala priročnih izgovorov, sem se pogovarjala sama s seboj.

Razdreti lastno cono udobja je težko

A mislim, da je posameznik nagrajen, ker občuti zmago nad svojimi demoni, ki te obvladujejo in ti ne pustijo premika na drugo raven, ki ni nujno, da je privlačna ali rajska.

V mojem primeru je bilo težko za moj ego, ki mi je šepetal za eno uho, da je itak brez veze, da se grem nekakšen fitnes, da pazim na vnos ogljikovih hidratov in podobno, na drugo uho mi je govorila moja odločna osebna trenerka Barbara, da se je za vsak uspeh vredno boriti.

Izbrala sem premik, razbila področje udobja v svoji glavi, egu sem šepnila, naj me poskusi podpirati, in se podala v boj.

Seveda po določenem uspehu in veliko kilah manj ter z več mišic spet tiščim v na novo vzpostavljeno cono udobja. Pa že zdaj vem, da tudi ta ne more dolgo trajati, ker moj boj same s seboj še ni končan.

Tale moja osebna zgodba vam lahko služi kot motivacija, če želite, vam lahko služi kot ideja ali pa zgolj kot podlaga za privoščljiv nasmeh. Poanta je, da se mi vsi predajamo conam udobja, ki pa nam ne želijo kar same predati poguma in volje, da bi spremenili karkoli.

Za vsako spremembo, ki nas okrepi, se je treba močno potruditi.

Jaz sem že skoraj ponosna na svoj uspeh, voljo in spremembe, ki jih srečujem na poti. A vem, da je to zgodba, ki se nikoli ne neha.

Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri