Človekova energija je pojem, ki se ga šolski medicinci nerodno izogibamo, čeprav je vsem jasno, da je z energijo povezano veliko tega, kar imamo za odnos zdravje–bolezen. In zakaj izogibanje?
Verjetno zato, ker so pred šolsko medicino to področje zaznamovali 'bioenergetiki', zato je bila šolska medicina užaljena, prizadeta.
Namesto da bi s svojo metodologijo poskušala bioenergijo dovolj temeljito raziskati, se je pustila zmesti zgolj zato, ker je nekdo drug iste pojave že obdeloval na povsem svoj in neznanstven način. Vsekakor je to ravnanje, ki opozarja na načeto samozavest šolske medicine.
Zato imamo šolski medicinci o povezavi med boleznijo in človekovo notranjo energijo večinoma zasebne, metodološko slabo opredeljene vtise.
Onkologi znajo pri kavi sicer veliko povedati o optimizmu in zdravljenju raka, kirurgi o celjenju ran pri vedrih, odločnih ljudeh, podobno velja za odnos med okužbami in stresnimi situacijami.
Tudi pri imunoloških testih je neredko mogoče opaziti nevarno znižane vrednosti pri sicer zdravih ljudeh in ni mi treba poudarjati, da taki ljudje že na pogled ne kažejo posebnega optimizma in energičnosti.
Po drugi strani pa iz praktičnih izkušenj v glavnem dobro vemo, da zadeve z energičnostjo, radoživostjo in energijo niso tako zelo zapletene.
Nešteto ljudskih rekov in modrosti je mogoče strniti v nekaj preprostih ugotovitev: človek dobro in brez napora dela tisto, kar ima rad; in še bolj, kadar ga poganja tudi ljubezen do drugega človeka, praviloma nasprotnega spola.
In kadar človek dela tisto, kar ima rad, ga to polni z veseljem in voljo – torej z energijo.
Je mogoče ljudske modrosti prevesti v medicinske izraze?
Najprej delo – to je načrtovana, zavestna dejavnost, ki jo v osnovi opravljamo z možgansko skorjo. Naša možganska skorja dobiva informacije večinoma iz zunanjega sveta. Zato je tudi naša zavest, ki nastaja v možganski skorji, v veliki meri izraz zahtev, ki nam jih postavlja okolje.
Misli in predstave, ki se jih zavedamo, so večinoma v službi našega socialno-kulturnega okolja, ki na ta način poskrbi, da je naše ravnanje prilagojeno skupnosti, v kateri živimo. Zato v naši zavesti prevladujejo podobe sveta zunaj nas in tudi sami nase, na svoj obstoj in smisel gledamo pogosto bolj z 'zunanjimi' očmi kot pa glede na svoje avtentične, individualne potrebe.
Po drugi strani radoživost, ljubezen in veselje spadajo med čustva. Čustva nastajajo v evolucijsko starih delih možganov, katerih delovanja se ne zavedamo. Vendar je to večinski del naših možganov, ki dobiva informacije iz notranjosti našega telesa, iz zunanjega sveta, iz naših preteklih doživetij in iz naše evolucijske dediščine (nagoni, obrazci obnašanj). To je tisti del možganov, ki zbere vse niti in oblikuje najbolj temeljne interese našega bitja.
Taki interesi se kažejo kot čustva. Vsako čustvo je usmeritev pozornosti našega celotnega bitja v nekaj (ali v nekoga), kar je po presoji naših 'večinskih' možganov naš temeljni interes. Izpolnitev interesa (ki je v globini predvsem temeljni eksistenčni in samoohranitveni) pa je nato prepuščena našim zavestnim možganom, ki so sposobni načrtovati, opazovati, delati.
Naš nezavedni razum v veliki meri usmerja tudi naše obnašanje. Pomembni vzvodi, s katerimi vpliva na obnašanje, so nagoni in čustva. S čustvi nas nezavedni razum usmerja in tudi obvešča, kje in kako lahko izpolnimo potrebe, ki zahtevajo izpolnitev. Lačen človek bo na ulici podzavestno začel vedno pozorneje opazovati restavracije, nepotešen moški pa se na isti ulici nenehno ozira za ženskami. Naš nezavedni razum torej s pomočjo čustev usmerja našo pozornost in delovanje tako, da optimalno izpolnjujemo svoje naravne potrebe in s tem vzdržujemo telesno ravnovesje in zdravje.
Iz opisanega je razumljivo, da je naše zdravje močno odvisno od delovanja tistega dela možganov, ki zunaj našega zavedanja upravlja naše telo, nas s pomočjo čustev usmerja v izpolnjevanje naših avtentičnih potreb in nam daje čustveno energijo za delo, kadar ga znamo povezati z resničnimi potrebami in interesi svojega bitja.
Če torej znamo poslušati ter razumeti svoja čustva in se ustrezno odzivati na svoje okolje in zlasti soljudi, je to najboljše zagotovilo, da bomo pravočasno zadovoljevali svoje resnične, notranje potrebe, od prehranskih do socialnih in ljubezenskih.
Tako telesu omogočimo vzdrževati primerno ravnovesje v delovanju notranjih organov in organskih sistemov ter že v kali preprečimo razvoj številnih bolezni, ki so posledica zanemarjanja potreb.
Te se kmalu začnejo kazati s številnimi motnjami, od nespečnosti, motenj hranjenja, seksualnih in različnih psihičnih motenj do oslabelosti imunskega sistema ter povečanega tveganja za okužbe in rakava obolenja.
Radoživost in občutek energije je znak, da znamo uskladiti svoje čustvene interese s tem, kar v življenju počnemo – tako službeno kot zasebno. In narobe, če smo pri določenem opravilu radoživi, smo lahko prepričani, da smo na pravi poti.
Za radoživost in energijo je torej po eni strani treba prepoznavati in si priznavati svoja čustva. Po drugi strani je treba biti čustveno zrel in močan, da svoje interese v sodelovanju z drugimi tudi uveljavimo. Kdor ima muhasta, prestrašena, vase zazrta otroška čustva, jim z dejanji pač ne more slediti, ker bi ga to uničilo v očeh okolice. Zato se takim zdi varneje delati zgolj tisto, kar od njih pričakuje okolica, seveda pa v takšnem delu ni energije in še manj veselja. In ne zdravja.
Dr. Alojz Ihan, dr. med., @life tim
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
