jeza

V knjigi o čustvih sem prebrala, da je za jezo potrebne precej modrosti; če jo ustrezno doživimo, pa tudi ustvarja modrost. Modrost zato, ker se moramo z njo naučiti pravilno ravnati. Ste že kdaj pomislili, od kod sploh izvira naše ravnanje z jezo?

Jeza je tudi čustvo, ki rani, zaradi nje človek udari, se maščuje, joka, postane depresiven ali ustvarjalen. Vsi zelo dobro vemo, kako je, če smo jezni. Zaškripamo z zobmi, stisnemo pesti, srce nam začne hitreje biti, naše telo postane togo.

Prime nas, da bi zavpili, kaj vrgli, razbili, da bi nekaj fizičnega storili, da bi se ta naša jeza umirila. Po navadi nas razjezijo ljudje v naši okolici, včasih živali ali pa stvari, ki se nam dogajajo.

Ste že kdaj pomislili, od kod izvira naše ravnanje z jezo?

Ste srečali ljudi, ki so kar naprej jezni, in ljudi, ki jeze nikoli ne pokažejo?

Z jezo pridemo v stik doma, v družini, ko smo še otroci. Med drugim in tretjim letom, ko se malčki začnejo zavedati sami sebe in tega, da so kot bitja ločena od staršev, svoje namere izkazujejo z jezo in trmo.

Zelo pomembno je, kaj s to jezo naredijo starši. Veliko družin goji različne mite o jezi: na primer, če jezo potlačiš, ti sploh ni treba biti jezen. Ne smeš biti jezen, moraš razumeti, da pri nas doma tako pač je. Jeza ni lepo čustvo, sramuj se jeze. Kaj se zgodi s potlačitvijo jeze? Kam gre? Ljudje velikokrat mislijo, da jeza izzveni, če se ne jeziš, pa to ni res.

Pravzaprav jo samo nezavedno potlačijo v podzavest in tako svoji duševnosti naredijo večjo škodo, ki pa se pokaže čez leta in desetletja, kot če bi jezo konstruktivno izrazili. Potlačena jeza ubija – v obliki alkoholizma, zasvojenosti, osamljenosti, kroničnega nezadovoljstva in depresije.

Strokovnjaki tem oblikam z drugo besedo rečemo navznoter obrnjena jeza. To se zgodi, kadar človek živi v okolici, v kateri je pogosto grešni kozel; kriv za večino stvari, ki se dogajajo njegovim bližnjim ljudem, hkrati pa ne sme izraziti sebe in svojih čustev, se pravi se jeziti, jokati, biti žalosten. Ta čustva poiščejo drug način za izražanje in pridejo na dan v zgoraj omenjenih oblikah. Takrat se pokaže vsa njihova destruktivna moč.

Če sami sebe dovolj dobro opazujete, boste opazili, da se jeza, ko se pojavi, prelije v druga čustva. Jeza nas drži le nekaj minut, nato pa se prebudijo čustva, ki so pod njo.

Na primer razjezimo se na moža, ki pride domov pozno in v rahlo vinjenem stanju. Besede jeze kar vrejo iz nas, in ko se malo ohladimo, se jeza prevesi v žalost ali strah.

V žalosti osebe začutijo, da so same in osamljene, ko moža ob večerih ni doma, da morajo poskrbeti za otroke: jih nahraniti, umiti, spraviti v posteljo, pospraviti po stanovanju in pripraviti stvari za naslednji dan. Nikogar ni tam, ki bi jim pomagal, kaj šele jih razumel. V strah pa se jeza prelevi pri osebah, ki imajo iz svoje lastne družine slabo izkušnjo, kar se tiče poznega prihajanja domov in uživanja alkohola, ali če vedo, da imajo s temi težavami opraviti v partnerjevi družini.

To so po navadi bili očetje, ki so imeli težave z alkoholom in so v vinjenem stanju postali nepredvidljivi, nesramni, nevarni, agresivni. Tako žene zdaj skrbi, da se njim ne bo ponovila zgodba iz njihovega otroštva oziroma da mož ne bo zašel na enaka pota kot njegov oče. Tako jeza dobi čisto drug obraz in globlje razsežnosti.

Jeza pa je lahko tudi osvobajajoča.

Če si jo dovolimo izražati in predelati, z njo lahko kaj spremenimo. Ženska, ki si dovoli začutiti jezo na pijanega moža, na otroke, ki ne ubogajo, na šefa, ki ji nalaga preveč dela, na prijateljico, ki je njeno skrivnost izdala svoji sosedi, in jo izraziti tako, da je do omenjenih oseb odkrita, kar se tiče čustev, bo storila veliko dobrega zase in za svoje duševno zdravje.

Tako bodo njeni odnosi postali bolj iskreni, ona pa manj napeta in razdražljiva, manj pa je tudi tveganja za duševne motnje, kot je na primer depresija.

Seveda se ne moremo jeziti kar na vse ljudi povprek in izražati jeze v neustreznih situacijah, na primer sredi sestanka v šefovi pisarni, na otroke namesto na moža, na prijateljico mesece po tem, ko je izdala skrivnost, ampak se moramo naučiti, kdaj, kako in ob kom to storimo.

Ko se enkrat naučimo ravnati z jezo, se bo ta pojavljala manjkrat, prav tako pa se ne bomo bali jeze drugih ljudi.

Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije

Sorodni članki

Ranjeni notranji otrok

Morda se sprašujete, kaj je zdaj to. Kakšen ranjeni notranji otrok, saj sem odrasla oseba! Sposobna biti žena, mama, sestra, preskrbeti družino čustveno in materialno, hoditi…

Kako obvladati svojo jezo in bes

Kako lahko starš, oče ali mama, ki bi otroka najraje udaril, vrgel krožnik ob steno ali zaropotal s posodo, obvlada svojo jezo in bes? Naučiti se morate naslednje ...

Verbalno nasilje strašev nad otroki

V vseh družinah se neredko dogaja, da se jezijo drug na drugega, običajno kar vsak dan. Starš, ki naj bi bil vir ljubezni, za otroka postane vir frustracije in strahu, on…

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri