Kaj bodo pa drugi rekli?

4. 10. 2013
Deli
Kaj bodo pa drugi rekli? (foto: Shutterstock.com)
Shutterstock.com

Zagotovo ste to že mnogokrat slišali in verjetno tudi sami živite in delujete po tem principu. Zakaj je tako zelo pomembno, kaj bodo drugi rekli?

Po današnjem naslovu živi ogromno družin, kar jih tudi zelo obremenjuje.

Menda veliko dejanj ali odzivov vrlih Slovenk in Slovencev izvira prav iz strahu, ki ga ovijejo v nekam čudno vprašanje: Kaj bodo pa drugi rekli, če bomo mi ravnali tako ali drugače.

Pa se čudim svojim strankam, ki ostajajo po dolga leta v nesrečnih in neizpolnjujočih zakonih, ki se trudijo tekmovati s sosedovim voznim parkom ali pa obtičijo v svojem življenju na neki stopnici, ki ne vodi nikamor, ne gor in ne dol.

Večina posameznikov se zelo obremenjuje s tem, kako bodo videti in kakšen bo odziv okolja na njihovo pojavo ali ravnanje, zato se tudi ne upajo premakniti s položaja, ki ga poznajo in obvladajo. Nekaj novega ali nenavadnega je zanje neznano minsko polje, pa se raje držijo preizkušenih receptov pasivnosti.

Namreč, sama nikakor ne morem razumeti, kaj je tako privlačnega na tem, kaj bodo drugi rekli. Tega koncepta preprosto ne razumem!

No, sicer ga verjetno razumem, ampak ga kar nočem poštudirati, ker se mi zdi, da je to umetno narejena bojazen ljudi, ki jih prevladujoče mnenje in dogme držijo v šahu strahu in konvencionalnega vedenja. Kajti, stavek Kaj bodo pa drugi rekli mi je slišati kot nekakšen tujek v povprečnem življenju, pa vseeno je tako mogočen in drži pribite velike množice ljudi.

Pomislite najprej nase

Kaj pa, če bi, namesto da razmišljamo, kako se bo okolica odzvala na naše odločitve, najprej pomislili nase, na svoje potrebe, želje, interese in hotenja in energijo usmerili v doseganje svojih vizij.

Ljudje izgubljajo energijo, čas in voljo s tem, ko jih je strah, kaj bo rekla sosedova Micka, Jože na drugi strani ulice ali pa neka daljna žlahta.

Ali smo res tako boječi in nam več pomeni mnenje tujih ljudi kot pa naše sanje, želje in vse tisto, kar si po tihem želimo, a si ne upamo na glas povedati? Zakaj pa si nismo sami sebi najpomembnejši in si sami sebi ne želimo vsega, za kar v svoji notranjosti vemo, da bi si lahko priborili.

Res ne vem, zakaj se toliko ljudi ozira na tuja mnenja in sodbe. Kaj, ko bi vsak izmed nas najprej počistil pred svojim pragom in ne bi potiskal vse svoje umazanije pod preprogo, da potem naraste kot en srednje visok hrib, ampak bi lepo sproti 'pucal' in s tem, verjemite, ne bi imel časa gledati drugih, kaj počnejo in kako. Tako bi se izognili našemu današnjemu naslovu.

No, vem, da smo ljudje v duši komplikatorji in da si moramo zadeve otežiti. Ker očitno sami sebe ne cenimo in ljubimo dovolj, se oziramo na zrcala, ki nam jih pred oči potiskajo soljudje.

Ker smo ljudje tudi hinavski, žleht ali pa samo nevoščljivi, včasih ne povemo stvari po resnici, posameznik dobi izkrivljeno sliko sebe in svojega vedenja. Da ne bi izstopal, se začne vesti v skladu z veljavnimi normami v nekem okolju, te pa vključujejo tudi priklanjanje okovom v smislu: kaj bodo drugi rekli ali mislili.

Zavzemite se za svoje cilje in ideale

Kakorkoli, polagam vam na srce, drage moje in predragi moji, da se vedno zavzemate za svoje cilje in ideale, spoštujete sicer mnenja drugih in jih lahko po lastni presoji tudi upoštevate, kljub vsemu pa ostanite zvesti sebi in se ne ozirajte na sosede, daljne sorodnike, mimoidoče ali kar neke ljudi.

Vedeti moramo, da imamo vsi notranje rane, ki včasih lahko z obsodbo usekajo zelo globoko. A če vemo, kdo smo in kaj želimo, potem nas sodba okolice ne bo zmotila preveč. Pa imejte se radi, seveda!

Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"