Kaj se dogaja z otroki, ko se starši ločijo

29. 3. 2017 | Vir: Jana
Deli
Kaj se dogaja z otroki, ko se starši ločijo (foto: Igor Zaplatil, Shutterstock, Osebni Arhiv)
Igor Zaplatil, Shutterstock, Osebni Arhiv

Ločitev je bolečina, ki globoko zareže v srce. In dobesedno odreže del srca tistim, ki so le 'padli v kotel' prevrele ali zamrznjene ljubezni – otrokom propadlih zakonov.

Ko se zavedamo, da je naš zakon zavožen, si želimo le še enega – da ne bi zavozili še svojih otrok. Kako ta nedolžna srčeca pozdraviti, jim prizanesti sredi vojne vihre čustvenih izlivov, obtoževanj, žalosti, razočaranj?

»Gre za eno stresnejših situacij, v katerih pa je najpomembneje, da starša ostaneta razumna zaradi svojega otroka. Pomagata mu, kadar se lahko dogovorita o skrbništvu, stalnemu prebivališču, šoli, dodatnih dejavnostih ... To je nekaj, kar za otroka šteje v življenju. Takrat se izkaže, ali in koliko imata rada svojega otroka. Kaj bi žrtvovala in koliko ukrotila svoj ego. Tu gre za dobro otroka, zato ob njem jeza in kompleksi nimajo kaj iskati,« postavlja na trdna tla vse sprte starše psihoterapevtka Barbara Sarič.

Otroci so kot gobe

»Naši otroci so kot gobe, srkajo prav vse,« ob vprašanju na to, katere so otrokove največje travme ob ločitvi staršev, odgovarja psihoterapevtka, ki nadaljuje: »Najlepše za otroka je, če se starša razideta v miru in poskušata biti še naprej dobra starša. Na žalost pa so otroci največkrat žrtve nerazumnih staršev. Ljubijo starše in za oba želijo najbolje. Prevzemajo vlogo mediatorjev, kar jih zaznamuje za vse življenje. Otrok se mora prilagoditi na dve največkrat popolnoma različni okolji. Vedno pogreša enega od staršev in ob pogledu na srečne družine trpi. Lahko celo razvije različne motnje, ki govorijo o njegovem klicu 'na pomoč'.« Njeni trditvi prikimava Polona Kisovec, avtorica knjige za otroke ločenih staršev Zakaj Lunina vila in Sončni princ ne živita več skupaj: »Moji hčerki je bilo najtežje na začetku, ko je bila pri očetu in je pogrešala mene, ter obratno. Takrat sem morala kot mama ostati čustveno trdna in brez dramatiziranja pokazati otroku, da se ta situacija ne bo spremenila. Besedi 'pogrešam te' sem zamenjala z 'veselim se, da te vidim'. Hčerki sem pokazala, da je povsem normalno to, kar čuti, in da ljudje pogrešamo ljudi, ki jih imamo radi. S knjigo o Lunini vili in Sončnem princu je slovo postalo manj boleče – prihajanje in odhajanje je postalo lažje, saj je hči doumela, da ne izgublja mame, kadar gre k očetu, in obratno.«

Zgodba, ki potolaži in razloži

Polona Kisovec je našla pot skozi zgodbo. Po ločitvi je najprej pripovedovala, nato pa zapisala zgodbo, s katero je hčerki razložila, da ljubezen včasih umre. In da otroci niso krivi za to ter da jih starši še vedno ljubijo: »Po ločitvi me je hčerka začela spraševati, zakaj z njenim očetom ne živiva skupaj in zakaj ne moremo več živeti skupaj. Nisem je želela vpletati v zapleteni čustveni svet dveh odraslih, ki sta preživela težke čase zaradi ločitve, a na njen zakaj sem ji nekako morala odgovoriti. Tako sem ji začela pripovedovati zgodbo o Lunini vili in Sončnem princu, o dveh čudovitih bitjih, ki vsako žari s svojo svetlobo, in o ljubezni, ki včasih ne more premagati ovir.«

Prek zgodbe lahko otrok ločitev svojih staršev dojame brez občutka krivde in se zave, da je ljubljen. Lahko spozna, da je samostojno bitje s svojo svetlobo, ki žari v svoji edinstvenosti. Knjiga vsem otrokom, ne le tistim iz ločenih družin, pokaže, da ima vsak od nas svoj žar, svojo luč. Da smo si ljudje med sabo različni in da moramo te razlike spoštovati.

Sprejmimo različnost

Glavna junaka knjige Polonine Kisovec sta si bila nekoč zelo všeč, a sčasoma sta se odtujila ... Nista zmogla več skupaj ... tako kot nešteto staršev, ki: »... se morajo zavedati, da sta za otroka oba starša in da naj svojih težkih čustvenih situacij ne razkrivata pred otrokom, kaj šele, da bi blatila enega od staršev pred drugim. Najmanj, kar si otrok zasluži, je še dodatno trpljenje. Starši so takrat že tako vznemirjeni, v slabi koži, pričakovati pa morajo, da se bo odzval tudi otrok. Lahko regredira na nižjo razvojno raven, lahko razvije dodatne motnje, postane agresivnejši ... mi pa ostajamo v vlogi vzgojitelja in kljub vsemu moramo otroka peljati po poti k rešitvi,« opozarja na zdravo pamet ob nezdravih odnosih psihoterapevtka Barbara Sarič.

Dovolite sebi in otroku, da zažarita v novi sreči

»Ko sta starša za svoj odnos naredila prav vse in sta trdno odločena, da bosta šla narazen, morata to povedati otroku. Ne glede na vzrok ločitve je najbolje, da se otroku razloži, da ga imata najraje na tem svetu, vendar se kot žena in mož ne razumeta. Otrok bo izgubil družino in takrat ne ve, kaj lahko pričakuje. Nejasna situacija mu povzroči še večjo stisko, zato morajo biti starši kratki in jedrnati glede namere. Pozneje se lahko z otrokom pogovarjajo o njegovih strahovih, dilemah. Predhodno morajo vedeti, kako bodo potekali stiki, da bo otrok prepričan, da bo še vedno videval oba,« opozarja Barbara Sarič.

Se z ločitvijo splača počakati, da otroci odrastejo?

Otroci ob ločitvah preživljajo hude stiske. Ali je v zakonu morda bolje potrpeti, vsaj do takrat, ko so otroci večji in lažje razumejo starše in njihove odločitve?

»To je najslabša možnost, vendar po mojih izkušnjah zelo pogosta. Otroka ne moreš zaščititi pred bolečino. Najhuje je, ko ta traja ... Otrok opazi prav vse. Tudi tisto, za kar mislimo, da ne. Ne moremo ga pretentati,« pravi psihoterapevtka in sprašuje: »Če vam je težko živeti v tem odnosu, kako mislite, da je šele otroku, ki lahko le nemočno spremlja vajino situacijo? Ali želimo svojega otroka naučiti, da je v redu, da živimo v laži? V njem pa sta zasidrana grozen strah in negotovost.«

Barbara Sarič opozarja, da v tem primeru otrok odnese v življenje enake vzorce: »Ponovi zgodbo staršev ali pa postane upornik. Vedno pa razvije obrambni mehanizem, da ga ščiti pred izničenjem.« Z Barbaro Sarič se strinja Polona Kisovec: »Mama, ki joka zaradi prepira, in potem otroku reče, da zato, ker se je udarila, ali ker je rezala čebulo, že zelo zgodaj otroka uči, da naj potlači in zanika svoja čustva. In ko zanikaš svoja čutenja, zanikaš sebe in si vse manj v stiku s samim sabo. Prav tako otroci nase vlečejo prepire, zmerjanja in blatenja, ter se počutijo takole: 'Vedi, da ko govoriš grdo o mojem staršu, govoriš grdo o meni! Lahko, da te bom, ko odrastem, zaradi tega sovražil ...' Prav tako je pomembno vedeti, da otrok ni vaš prijatelj in ne more biti tolažnik v slabih trenutkih, zato si za 'težke' pogovore poiščite pomoč strokovnjaka ali prijateljev,« poziva Polona Kisovec.

Da bo otrok zrasel v čustveno zdravega odraslega

»Starša morata omogočiti otroku čim lepše otroštvo ter razvoj. Nikdar naj si ne dopuščata, da bi se pred njim prepirala, žalila drug drugega ali žalila celo otroka, ki ima določene značilnosti starša, ki drugega motijo ... Otroku naj stojita ob strani ne glede na njun odnos. Otrok je odgovornost, za katero sta se odločila oba. Nastal je iz ljubezni in je ljubezen. Najmanj, kar si zasluži, je, da ga ljubita in mu dajeta duhovno vse, kar lahko.

Zelo pomemben steber je vzgoja. Ne smemo pozabiti tudi na zdrave meje. Otroci se nam velikokrat smilijo in tako smo lahko popustljivi ali pa jih zasipamo z materialnimi dobrinami. Vendar jih v srečno življenje lahko popeljejo le zmernost, varnost, ljubezen, struktura ter vzgoja, ki ne temelji na kopičenju, temveč spoštljivosti, praktičnosti, zdravi življenjski filozofiji. Že star pregovor pravi, da je otroka treba naučiti loviti in ne loviti ribe namesto njih. Poleg tega pa je seveda pomemben občutek ljubljenosti, varnosti ter prav tako vzpostavitev meja. Najlepše je, če sta pri vzgoji, ne glede na dve okolji, enotna,« zaključuje psihoterapevtka Barbara Sarič.

Besedilo: Petra Arula

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"