Kako komuniciramo – odrasli, bodimo otrokom zgled

Otroci so kot 'gobe', ki srkajo vse, kar vidijo v svoji okolici – doma, v družbi, v medijih – in odrasli smo malo pozabili na to. Ker se nam tako zelo mudi na neki sestanek, gremo kar pri rdeči luči čez cesto, robček odvržemo na tla, preklinjamo ... ob vsem tem pa pozabimo, da smo zgled otrokom.

Lahko začnemo s tem, kar počnemo ves čas, z vsem, kar nas obdaja, in s celotnim svojim bitjem – s komunikacijo. Komuniciramo z besedami (izgovorjenimi ali napisanimi), z znakovnim jezikom, s tonom glasu, z gibi rok in telesa, z izrazom na obrazu, pa tudi z načinom oblačenja, vedenja in še bi lahko naštevali. Človek je kot celota nosilec informacij – za tistega, ki vidi in prisluhne, je na voljo neskončno informacij.

Kot komunikacijo označujemo vsako dejanje, kjer poteka izmenjava sporočil oziroma informacij. Vedno je nekdo, ki nekaj sporoča, in na drugi strani je drugi, ki to sporočilo prejema. Med njima se vzpostavi most in ta most ju povezuje – prek njega se spoznavata, prek njega si sporočata informacije drug o drugem in tako gradita odnos.

S komunikacijo gradimo odnose

Vendar pa samo govoriti – v smislu, da poveš svoje, kako se počuti ob tem sogovornik, pa te ne zanima – ni dovolj. Vaš govor mora imeti za cilj dvoje: biti razumljen in razumeti drugega (kako je, kaj se mu dogaja, kako se počuti itd.).

Na tak način govoriš tako:

• da upoštevaš sogovornika,
• da ga z besedami ne prizadeneš,
• da se potrudiš povedati tako, da te bo razumel,
• da medtem ko govoriš, opazuješ sogovornika in se prilagajaš njegovim odzivom (npr. vidiš, da te ni razumel, torej še enkrat poveš, morda zdaj z drugimi besedami in drugače).

Tako se vzpostavi obojestranska izmenjava sporočil in govor postane komunikacija. Takrat tudi komunikacija postane sporazumevanje in pogovor. Ko se izražate tako, da vas sogovornik razume in da se obenem počuti razumljenega, sta začela graditi odnos. Za vse odnose (ne le partnerske) pa je bistveno, da znamo komunicirati, da se zavedamo, da sporazumevanje ni enosmerna ulica.

Če tistega, s katerim komunicirate, doživljate kot zaskrbljenega, mu to povejte: "Občutek imam, da si zaskrbljen. Si res ali si to le domišljam?"

S tem boste pokazali, da ste se naravnali nanj, hkrati pa mu dajete priložnost, da se tudi on izrazi in pove, kako se počuti. Pomembno je, da damo drugemu priložnost, da se izrazi, ne da mi kar sami naredimo 'zaključke' v svoji glavi o tem, kako se drugi počuti – češ, mi vse vemo. V tem primeru ne moremo govoriti o komunikaciji niti o sporazumevanju, tako odnosa ne gradimo.

Odrasli, bodimo zgled

Začnite pri sebi – poglejte, kaj lahko v komunikaciji z drugimi (s partnerjem, sodelavci, starši, prijatelji, z otrokom itd.) spremenite, in to naredite. Vzemite si čas za pogovor, saj boste le tako lahko prisluhnili drugemu, se potrudili, da poveste tako, da vas bo drugi razumel. Kajti če govorite le z namenom, da poveste svoje, niste nič naredili – drugega se na tak način ne boste 'dotaknili' oziroma ne boste razumljeni. Mi pogosto tako ravnamo v komunikaciji, potem se pa čudimo, kako nas nihče ne razume ...

Tudi vaš otrok vas bo bolje razumel, kaj ste želeli povedati, če si boste vzeli čas za pogovor z njim in mu zares prisluhnili – ga opazovali kot celotno bitje, kaj vam sporoča, in ne le z besedami. Ne pozabite, tako gradita odnos. Med vama bo raslo zaupanje in spoštovanje, kar bo vplivalo na to, da boste vedno manj zaskrbljeni, kako je z njim, ali se je vklopil v družbo in kako se počuti, saj vam bo o vsem tem povedal, pa tudi sami boste znali vprašati.

Raziskava

Pred časom je bila med prvošolčki opravljena anketa. Spraševali so jih o tem, kdo jih najbolje razume. Rezultati so pokazali, da to niso starši, temveč babice in dedki, ker si za njih zares vzamejo čas. Ena od punčk je to, kaj pomeni 'vzeti si čas', opisala, da babica vedno, ko se pogovarja z njo, ugasne televizijo.

Starši, prisluhnite svojim otrokom in bodite zgled, da se bodo od vas naučili komunikacije, ki gradi zdrave in kakovostne odnose.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ