To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
3 preprosta pravila, kako se znebiti maščobe na trebuhu
3 preprosta pravila, kako se znebiti maščobe na trebuhu

Kako odpraviti težave kroničnega zamujanja

Kako odpraviti težave kroničnega zamujanja (foto: Shutterstock.com) Shutterstock.com
2. 12. 2015

Sedim v lokalu, ob dogovorjenem času. V bistvu sedim tam že deset minut prej.

Ker sem predvidel, da lahko na poti zaradi morebitne prometne konice naletim na gnečo, zato sem se odpravil prej. Gneče ni bilo. Zato sem bil na cilju nekoliko prej. In čakam. Čakam dlje, kot je bilo dogovorjeno. Tokrat le kakšnih 20 minut.

Včasih se pripeti tudi čakanje do pol ure, celo 45 minut. Imam dovolj časa, da se pripravim na bedaste izgovore, ki so skorajda nujni, ampak mi v resnici čisto nič ne pomenijo. Ker me ne zanima, ali je oseba, ki jo čakam pol ure, iskala ključe, prejela telefonski klic, imela nenadne črevesne premike, ki so jo prikovali na straniščno školjko, ali pa je le hotela do konca pogledati neko serijo na televiziji.

Dejstvo je le eno – to, da sem zgoden, je v bistvu moja krivda. Ker kdo pa je danes še točen? Vendarle smo se naučili, da je naš čas pomembnejši kot čas drugih ljudi. To pa je strašansko težaven udarec za vse tiste, ki smo tako neuvidevni do modernih trendov, da nam ideja, da nas nekdo mora čakati, ustvari pekoč občutek krivde.

So ljudje, ki kronično zamujajo vsepov­sod. In so ljudje, ki si nekaj takšnega brez težav privoščijo v zasebnem času, s prijatelji, znanci in sorodniki, za profesionalne stvari pa znajo celo pravilno izračunati svoj odhod, da prispejo pravočasno. Kar pomeni, da živijo v prepričanju, da ima čas različnih ljudi v njihovem življenju različne vrednosti.

Ta zabloda je danes že strašljivo pogosta in kar je najbolj bizarno, ljudje, ki neprestano zamujajo, imajo namreč prav po besedah psihologov res­nično ustvarjen občutek, da je njihov čas več vreden kot čas tistega, ki jih ravnokar nekje čaka, ker spet zamujajo, obenem pa se sploh ne zavedajo, kako nesramni in sebični so s tem svojim početjem. Kako do ljudi, ki jih pustijo čakati, pristopajo brez vsakršnega spoštovanja, misleč, da obstaja neko splošno razumevanje za njihovo kronično zamujanje, saj so njihova življenja tako nabita z obveznostmi, da se seveda ne morejo do minute držati dogovorjenih srečanj.

Povej mi, koliko zamujaš, in povem ti, kdo si

Ob pogovoru z ljudmi, ki neprestano zamujajo, se razkriva zanimiva skupna točka – vsi so namreč prepričani, da je njihovo zamujanje skorajda ljubko in da tisti, ki jih poznajo, vedo, da vedno zamujajo, zato v bistvu tratijo svoj čas, če se na dogovore z njimi prikažejo pravočasno. Ali pa, bog ne daj, celo zgodaj.

V isti sapi se ti ljudje ne zavedajo, kakšno sliko o sebi v resnici ustvarjajo. Čeprav jih prijatelji in znanci večinoma tolerirajo v njihovem zamujanju (in se primerno prilagajajo – torej, pridejo 15 minut po dogovorjenem času, da potem čakajo samo še dodatnih 15 minut), pa jih obenem sklepajo za nezanesljive. Za ljudi, s katerimi ne bi želeli imeti poslovnih odnosov, recimo. Za ljudi, na katere se ne bi hoteli zanesti v primeru nuje.

Preprosto so jih odmislili kot nekoga, na katerega pomisliš, ko potrebuješ zanesljivo podporo. Zamujanje na ta način ustvarja pri ljudeh odpor, da bi s temi ljudmi želeli vstopati v kakršnekoli odnose, ne le poslovne, temveč celo intimne, vedoč, da bi njihova tendenca k zamujanju prej ali slej pričela ustvarjati konfliktne situacije.

Uporabite opomnike!

Neprestano zamujanje, pogosto odpovedovanje predvidenih snidenj, tudi spreminjanje načrtov in lokacij v zadnji minuti je že po osnovnem bontonu razumljeno kot izredno nespoštljivo do drugih ljudi in njihovega časa.

Ko sem nazadnje prijateljico soočil z njenim neprestanim zamujanjem, pa me je njena obrazložitev kar nekoliko presenetila. Njen zaključek je bil namreč: "Pa saj veš, da ne morem nikoli biti točna." Kot da je to njena značilnost. Rjavi lasje, rjave oči in nikoli točna. Kot da je to nekaj, kar je treba sprejeti.

A to ni smiselna rešitev, saj obstajajo načini, kako odpraviti težave kroničnega zamujanja.

Za začetek se je najbolje soočiti s to težave tako, da se postavimo v položaj druge osebe. Seveda, če še premoremo toliko empatije, da nam to ni nekaj popolnoma tujega.

Ko se zamujanje postavi kot problem, se pogosto razkrije, da je oseba, ki zamuja, le izredno slaba pri organizaciji s svojim časom in obveznostmi. Kar je enostavno rešljivo z opomniki. Sploh danes, ko imamo pametne telefone, ki znajo računati, koliko kalorij smo pojedli čez dan, ki nas opozarjajo, če predolgo sedimo za računalnikom, ki sledijo, če smo popili dovolj vode – kakopak znajo taisti mobilni telefoni kronične zamudnike nadvse enostavno opozarjati, kdaj naj se odpravijo, da ne bodo ponovno zamudili.

S tem predlogom sem pristopil tudi k prijateljici, ki se je sicer sprva branila, da si vsekakor vedno vse zabeleži in pripne zvočne in svetlobne in ne vem še kakšne opomnike, a da preprosto ne deluje. Ne deluje? Ko telefon zazvoni, greš. A ji ne uspe. Vedno se zgodi še nekaj, v trenutku, ko se podaja od mize proti vratom. Pritisne jo na vodo. Ne najde denarnice. Ne najde ključev. Čevelj se ne obuje dovolj hitro. Vedno je nekaj? Razumem. Ampak to nekaj potem pomeni 5 minut in ne 30 minut zamude. Je to res tisti pravi, iskreni izgovor? Zelo verjetno ne.

Zato kopljem še globlje, dokler se ne razkrije še ena nepričakovana resnica – ko zamujanje postane odvisniško.

Adrenalin zamude

Ko sem poslušal, skorajda nisem mogel verjeti svojim ušesom. Skozi njeno pripoved, skozi njene izgovore in razlage, se je razkrilo, da ji je zamujanje pravi adrenalinski pospešek. Ker dela v branži, kjer je pohvalno, če si neprestano z nečim zaposlen, tudi če v resnici nimaš kaj početi, je svoje življenje v celoti razvila v neki konstanten niz opravkov, na katere že zamuja.

Ker je tako zaposlena - ali pa mora vsaj ustvarjati vtis nenehno zaposlene osebe -, da je zamujanje v bistvu postala nujna karakteristika njenega življenja. Ko sedi z mano na kavi in mi to razlaga, pravzaprav že zamuja na naslednjo stvar. In to ji je vznemirljivo. Češ, poglej me, kako dinamično in divje je moje življenje. Ko se zbudi, je že pozna za vse, kar se ji bo pripetilo tisti dan.

Je žrtev koncepta hektičnega življenja, ki je postal današnji standard in edini sprejemljiv način, da te družba sprejema za produktivnega, čeprav je v resnici ravno nasprotno. Zamujanje je torej kot modni dodatek, kot del poslovnega videza, kot projekcija uspeha. Lažna, kakopak.

Tvoje zamujanje je moja težava

Na drugi strani so zamudniki lahko tudi ljudje, ki preprosto ne znajo funkcionirati zunaj t .i. kriznega časa.

Dejstvo, da že zamujajo, bodisi na sestanke bodisi z roki za oddajo projektov, je edini način, da se motivirajo za premik naprej. Ta strategija je seveda uničujoča, saj ne le da do vsakodnevnih obveznosti pristopajo brez vsakršnega spoštovanja do ljudi, ki so prav tako vpleteni v njihovo zamujanje, ampak ob tem trpi tudi kakovost njihovega dela in življenja.

T. i. kampanjsko življenje se lahko hitro prevesi v neprestano zamujanje. Zato naj bo vodilo le ena preprosta trditev – naj tvoja težava s časom in zamujanjem ne postane tudi moja težava.

Do takrat pa lahko vsi točni ljudje le nosimo s seboj na snidenja z ljudmi, ki kronično zamujajo, knjige in beležke, da v času, ko čakamo na zamujajočega, postorimo kaj koristnega. Sicer se hitro zgodi, da le strmimo v Facebook na telefonu ali pa v predal s sporočili in čas, ki nam je v bistvu podarjen, še dodatno razvrednotimo. Ob tem pa seveda lahko zgolj upamo, da bodo tisti okoli nas vendarle nekoč dojeli, da so naše minute vredne točno toliko kot njihove.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri