Ko starš resno zboli, se delovanje družine in naloge med družinskimi člani spremenijo, vsak po svoje se vsi spopadajo z boleznijo, ki se je naselila v njihov dom. Bolni starš in njegov partner, otroci in mladostniki ob diagnozi in zdravljenju doživljajo velik stres.
Preplavijo jih strahovi in skrbi, žalost, morda tudi krivda, da so oni s svojim vedenjem prispevali k bolezni. Lahko se izolirajo od svoje družbe, vrstnikov, se počutijo drugačne, zaznamovane, se zaprejo vase, navzven pa prizadetosti ne kažejo.
Otroku povedati za bolezen ali ne?
Starši se pogosto znajdejo v precepu, ali otrokom sploh povedati za bolezen, kdaj je pravi trenutek in kako naj jim to sporočijo, s kakšnimi sposobnostmi otroke opremiti, da se bodo znali primerno soočiti s čustveno stisko, ki jo je povzročila njihova bolezen.
Otrok želi in mora izvedeti, kaj se dogaja z bolnim staršem, za katero boleznijo boleha in ali bo ozdravel. Če teh informacij nima, si sliko o bolezni, njenih posledicah, zdravljenju in vplivu na družino ustvari sam, kar pomeni, da si lahko zamišlja veliko slabšo situacijo, kot v resnici je.
Ni res, da bodo starši otroka pred stresom in skrbmi obvarovali tako, da mu ne bodo povedali za bolezen ali pa zelo malo, zanj bodo najbolje poskrbeli, če ga bodo naučili soočiti se s posledicami bolezni, ki vplivajo na vse družinske člane, tudi nanj.
Kako otroka seznaniti o bolezni in zdravljenju
Dobro je, da bolni starš oziroma oba starša otroka seznanita z informacijami o bolezni in zdravljenju. Seznanjata ga, kaj se dogaja na tem področju, kdaj so posveti pri zdravniku, pregledi, odhodi v bolnišnico ali na operacijo, o napredovanju in poslabšanju bolezni.
Pri tem mu sporočata tudi, naj jima zaupa, da ga bosta še naprej obveščala o novostih in spremembah. Spodbudita ga, naj si dovoli zastavljati vprašanja, povezana z boleznijo in zdravljenjem ter počutjem bolnega starša.
Otrok se bo čustveno in vedenjsko odzval tako, kot so mu bile posredovane informacije o bolezni. Zato morata biti starša po eni strani pri komunikaciji z njim orientirana na podajanje dejstev o bolezni in zdravljenju, po drugi strani pa optimistična, upati morata na najboljši možni izid. To pa ni enako kot dajanje obljub ali celo laganje o morebitnem zdravju in ozdravitvi, ki ni gotova.
Pomirita ga z informacijo, da ima bolni starše dobrega zdravnika in da delata vse, da bi bolezen izboljšala, pozdravila.
Poleg zapisanega naj starša otroku razložita, da bolezen ni nalezljiva in da oni niso krivi, da je starš zbolel. Naj se ne počuti slabo, če jima zaupa svoje skrbi in strahove, saj sta zato tam. Njegova temeljna naloga ni, da bi ga skrbelo za bolezen starša, ampak da hodi v šolo, se uči, ukvarja s konjički in druži s prijatelji.
Otroku veliko pomeni, da se redno zbere vsa družina, ko se pogovarjajo o občutkih, ki jih doživljajo posamezni člani. Tako se naučijo, da je povsem normalno, da jih je strah in so žalostni, da tudi drugi družinski člani doživljajo nekaj podobnega. To jih združuje in krepi njihove odnose.
Po drugi strani pa je otroka treba pripraviti na potencialna poslabšanja, zaplete v zdravljenju in v najslabšem primeru na smrt bolnega starša. Najbolj jih šokira nenadna novica v zadnjem hipu, najbolj jih tudi pobije.
Kljub vsem zapletom med zdravljenjem je v družini temeljno to, da mu starši zagotavljajo varno zavetje in oporo, da mu je eden od staršev vedno na voljo za pogovor.
Prav tako je pomembno ohranjanje elementov normalnosti v družini, družinskih ritualov in ustaljenih urnikov, ki jih je družina vzpostavila že veliko prej, preden je nastopila bolezen. To so obroki, skupne aktivnosti, zadolžitve, počitnice in praznovanja.
Starši otroka ne morejo obvarovati pred vsemi izzivi, s katerimi se bodo srečali v življenju, lahko pa jim pomagajo in jih učijo rasti skozi doživete izkušnje v neki težki situaciji, v našem primeru je to bolezen starša.
Z dobrimi načini za soočanje s težavami, ki jih v funkcioniranje družine in otroka vnaša bolezen starša, starši otroka opremijo, da se bo znal zdaj in v prihodnosti soočati s čustvenimi pretresi, ki jih prinaša življenje.
Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije v kolumni za revijo Lisa
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
