Številni starši težko razumejo koncept in nujo, da otroku postavijo meje. Meje, ki se nanašajo na okvir, znotraj katerega je otroku dovoljeno varno raziskovanje okolja, odnosov in kjer gre za spoštovanje dogovorov, ki jih starši sklenejo z otroki.
Da nam bo lažje razumeti, danes definiram otroke, stare od tri pa nekje do šest ali sedem let. Pisala pa bom o mejah oziroma dogovorih, ki jih postavimo nadobudnim malčkom.
Zakaj prav ta starostna kategorija potrebuje trdne meje?
Verjetno bo zdaj marsikateri starš razmišljal, da je njegov malček pri dveh letih pa res še premajhen in ne bo razumel, kaj od njega zahtevajo, zato mu pusti, da počne, kar je dvoletnika volja, kar pa je lahko izjemno nevarno, ne zgolj z vidika kakšne nesreče, ampak tudi s stališča, da kar majhnega otroka naučimo, bo odrasel človek razumel in se vedel v skladu s pravili in mejami, ki jih je bil deležen že v zgodnjem otroštvu.
Naloga otroka je namreč, da raziskuje svet okoli sebe, okolje, druge ljudi, odnose, ki se vzpostavljajo, in ker se ne zaveda nevarnosti, ki se oblikujejo v okolju, je pogumen in če bi bilo po njegovo, bi bil vladar sveta, ki bi si dovolil vse. Tega odgovorni starši ne moremo in ne smemo dopustiti.
Otrok ni opremljen z znanjem, izkušnjami in posledično modrostjo, da se bo znal pravilno odločati, oziroma ne zna sprejemati določitev, ki nosijo tudi določeno odgovornost. Zato moramo to delati mi, starši, in z mejami ter okvirji določiti, do kam lahko gre, kje lahko raziskuje, s kom se lahko druži in kako se lahko vede do drugih posameznikov v okolici.
Številni starši se lastnega otroka bojijo in se mu ne upajo postaviti mej. Kaj se v tem primeru zgodi?
Otrok si vzame pravico, da res sam dela, kar mu pade na misel, ne glede na to, ali s svojim ravnanjem prizadene druge, morebiti ogrozi njihovo ali lastno varnost, ali pa se vede popolnoma brez obče človeških norm, saj mu jih starši ne znajo ali ne upajo postaviti.
Ko takšen otrok, ki nima spoštovanja niti do lastnih staršev, kaj šele do drugih ljudi, lastnine, okolja ali odnosov, odraste ... Kaj mislite, kakšen je?
Ja, prav imate, to je nevaren posameznik, egoistično usmerjen le na zadovoljevanje lastnih potreb, ki pa seveda nikoli nimajo meja, saj zdaj odrasel človek kot otrok ni bil deležen meja. In takšen človek si s svojim ravnanjem in motom 'za vsako ceno, pa četudi prek trupel' pridobi oblast in moč ter v uničenje vodi druge ljudi.
Otroci, ki nimajo postavljenih meja, so ogroženi otroci
Predvsem pa gre pri tem za občutek pomanjkanja varnosti.
Se sliši kontradiktorno, kajne?
Poglejmo pobliže: otrok za zdrav osebnosti razvoj potrebuje starševsko brezpogojno ljubezen, sprejetost in varnost. Ne potrebuje na tone plastičnih igračk, ki se jih naveliča v dveh minutah. Če otrok nima zadovoljene potrebe po varnosti, se počuti izgubljenega in ogroženega, čeprav se na prvi pogled zdi, da mu je fajn, saj lahko dela, kar se mu zljubi.
A pomislite, da ta otrok in njegova družina ne živita na Antarktiki ali v puščavi, kjer ni na tisoče kilometrov okoli žive duše, temveč živijo v nekem socialnem okolju, vstopajo v medčloveške interakcije ter s tem prevzemajo odgovornost za določeno vedenje, ki velja v nekem okolju. Ali zdaj vidite, kako pomembno je postavljanje meja?
Mejo definiramo vedno tako, da je primerna starostni stopnji otroka. Ko preverimo, da jo je razumel, mu tudi razložimo, da bo za prekoračenje ali nespoštovanje meja sledila določena neka kazen, ki jo starši seveda morajo izvršiti.
Bodite trdni in odločni v svojih odločitvah in pri tem vedite, da je to nujno za zdrav razvoj vašega otroka. Je težko, a potrudite se v vsaki situaciji posebej.
Napisala: Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok, foto: Shutterstock
Več na www.svetovalnica.si
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
