V šoli smo se naučili računanja, branja in pisanja, našega in še katerega tujega jezika, marsikaj o naravoslovju in družboslovju. Šola nam je dala formalno izobrazbo, ni pa to bila šola za življenje; in tudi danes ni.
Kako živeti različne vloge v odraslosti; kako biti nekomu partnerica, punca, žena, mama? Kje smo se naučili tega?
Večinoma smo vzorce vlog prevzeli od pomembnih ljudi iz svoje okolice, navadno od staršev. Tako se danes prepiramo podobno oziroma enako kot naši starši, imamo enake obrambne mehanizme in zelo podobne težave v odnosih.
Zadnjič mi je neka gospa dejala, da je najprej na napake v svojem življenju gledala s krivdo – počutila se je krivo, da jih je delala, ker je po narejenih napakah sledila kazen, danes pa ve, da če teh napak ne bi bilo, se ne bi iz njih nič naučila. Danes jih razume kot lekcijo.
Enako je z napakami, ki jih delamo v medosebnem, natančneje partnerskem odnosu, komunikaciji.
Kako se pogovarjamo, na katere neprimerne načine izražamo svoja čustva?
In kako naj NE komuniciramo?
Sporočila
Ena izmed najpogostejših komunikacijskih ovir so t.i. sporočila. Ti nisi naredil tega, ti spet lenariš, ti ne veš, koliko truda sem vložila v to, ti pa takole.
S t.i. sporočili pri partnerju sprožimo reakcijo obrambe, kar pomeni, da bo začel igrati enako igro kot mi: tudi ti zadnjič nisi pomila posode, danes pa se jeziš name, kaj pa, ko ti nekaj pozabiš?
Ta igra se nadaljuje, dokler je nekdo ne prekine z odhodom iz sobe, zamero, ignoriranjem, besom.
Vcepljanje krivde
Druga pogosta komunikacijska ovira je vcepljanje krivde v partnerja: sem ti rekel, da ne delaj tega, zakaj si nastavila krožnik na rob mize, da sem ga razbil, zakaj me nisi upošteval, zdaj pa imaš.
Krivda je manipulativno orodje, s katerim partnerju vcepljamo občutke nesposobnosti, manjvrednosti in neprimernosti. Je zelo pogost način komunikacije, a zelo nekonstruktiven in neploden.
Pometanje pod preprogo
Potem je tu še pometanje pod preprogo. Kadar se med partnerjema zgodi konflikt, pa ne vesta, kako bi ga rešila in se bojita zelo slabih in bolečih posledic, kot so teden tišine, velike zamere, grožnje z ločitvijo, izbruhi besa, konflikt minimalizirata in se vedeta, kot da se sploh ni zgodil.
Ali pa se oddaljita na varno razdaljo in prepustita času, da zaceli bojne rane. Tako se pod preprogo nabere veliko pometenih stvari, kar pomeni, da se je med partnerjema naselilo veliko potlačenih čustev, zlasti jeze in strahu, ki dolgoročno zelo negativno vplivajo na odnos.
Izražanje jeze 'po ovinkih'
Pogosto je tudi izražanje jeze po ovinkih, bolj prefinjeno, prek sarkazma in ironije. Kako smo danes pametni, povej, saj ti itak vse obvladaš, ne vem, zakaj ne narediš doktorata iz najedanja?
Posploševanje in navajanje tretje osebe kot priče
Tudi posploševanje ali navajanje tretje osebe kot priče je ovira pri dobri komunikaciji med partnerjema.
Prvo je videti nekako takole: saj gredo vsi moški po službi na pivo, zakaj ne bi smel še jaz, ve ženske ste preveč občutljive, moški ne veste, kaj bi me ženske sploh rade, in o tem se vam niti ne sanja.
Navajanje tretje osebe pa: itak je tudi moja sestra rekla, da si prepirljiv, tudi moja prijateljica je opazila, kako sramežljiv si v družbi, tudi sodelavki se zdi, da preveč časa posvetiš športu.
Načinov, kako naj ne komuniciramo, je še veliko. Pa vendar so ti zelo pogosti, pojavijo se namreč pri vsakem paru.
Pomembno je, da zaznamo, da so za enega ali oba partnerja obremenjujoči in niso prava pot do sprave. Da drugi prvega s tem užali, sramoti, poniža, razjezi, ustrahuje, napolni z občutki krivde. S čimer je zgrešen že namen konflikta, to je rešitev.
Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije v reviji Lisa
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
