Neravnotežje čustev je obremenjujoče za obe strani. Toda vedno je moč najti novo ravnovesje za srečo.
"Ne pusti mi dihati"
Nadja in Boštjan sta se spoznala v jezikovni šoli, kjer je učil italijanski jezik. Nadja je bila takoj navdušena nad njegovim suverenim in mirnim načinom poučevanja. Ko jo je po drugi uri vprašal, ali bi šla z njim na večerjo, je bila čisto blažena.
Dobila sta se na večerji – in še isti večer pristala v postelji. Strast je bila velikanska. Po treh tednih ji je priznal, da jo ljubi. In ona je seveda odgovorila enako. Vse je bilo videti idealno. Toda že po enem letu se je Nadji zazdelo, da jo zveza utesnjuje. Nekega dne jo je želel spremljati na njeno službeno zabavo, a že po eni uri tudi z njo oditi domov. Nadja je bila presenečena in malce jezna. Takšnega ga ni poznala.
Po tem večeru se je še bolj trudil zanjo. Vabil jo je na večerje, pripravljal presenečenja, ji skrival ljubezenska sporočila v torbico. Nadji se je vse skupaj zdelo prijazno, a malce preveč: njegovi komplimenti, njegova sms sporočila… Ko se je nekega dne pred njeno pisarno pojavil z velikim šopkom rož, je bila zelo jezna.
Zabrusila mu je, naj se preneha obnašati kot psiček in da ne želi, da se do nje obnaša kot do nekakšne boginje, saj od vse te pozornosti ne more dihati.
Nekaj uric kasneje si je že očitala vse izrečeno. Trudila si je biti prijazna, a v sebi je bila vedno bolj zagrenjena. In takšna je še danes. Počuti se ujeto – in krivo, ker nima več spoštovanja do njega.
Novo ravnovesje
Tisti, ki manj ljubi, deluje brezsrčno in zlobno – in se pogosto tako tudi obnaša. Dvomi vase, rad bi bil bolj prijazen, vendar mu ne uspe. Vsaj toliko časa ne, dokler se nahaja v peklenskem krogu – in ne izstopi iz njega.
Vendar pa si ne smete dovoliti, da bi zase menili, da ste pošast. Ni vam treba imeti občutkov krivde. Razumeti morate, da vaše želja po distanci ne dokazuje, da niste sposobni za partnerski odnos, temveč da vas bolj moti dinamika odnosa.
Partnerji, ki se jim zdi, da premalo ljubijo, so večinoma ljudje, ki sami od sebe pričakujejo le najboljše. Pomaga že, če to presežete in se partnerju pokažete tudi z ranljive strani.
"Zakaj mi daje tako malo"
Začelo se je kot bežna avantura in Niki je bilo tako tudi prav. Od njene ločitve je namreč minilo tako zelo malo časa. Zato se tudi ni preveč razveselila, ko ji je po nekaj tednih priznal, da se je zaljubil vanjo.
Razumel je, da si ne želi resne zveze in da naj vse ostane tako, kot je. Sčasoma se je "navdušila" nad njegovim spoštovanjem njenih želja. Vedno bolj ji je bil všeč in je želela biti z njim tudi izven njenih štirih sten.
Težava pa se je skrivala v tem, da je imel Jan vedno manj časa zanjo. Postalo ji je jasno, da se ni najbolj sprijaznil z njeno zavrnitvijo. Obenem pa je začutila, da ga ne želi izgubiti.
Torej je napela vse sile, da mu je pokazala, kako si ga želi. Ko je bil pri njej, ga je razvajala. V kopalnici je celo naredila prostor za njegove stvari. Jan pa ji je povedal, da se ne namerava preseliti k njej.
Toda Nika je bila vedno bolj vztrajna. Hotela je biti z njim. Ko mu je to povedala, je bil videti srečen. Preživela sta čudovit konec tedna. Toda že v ponedeljek je začutila, da se spet odmika. Poskusila se je pogovoriti z njim, toda on je zatrjeval, da je vse v najlepšem redu.
Od tedaj se stalno sprašuje: Zakaj se mi tako odmika? Kaj delam narobe?
Novo ravnovesje
V prav vsaki fazi partnerskega odnosa nas je strah občutkov, da drugi manj intenzivno doživlja čustva, to pa vodi k temu, da si še bolj vneto prizadevamo, da bi partnerja "privezali" nase.
Če vas postane strah, da bi izgubili partnerja, ga vzemite kot dokaz. Dokaz, da vama preti neravnotežje. Tudi sami lahko zavedno nadzirate refleks "oklepanja".
Dopovedati si morate, da z vami ni nič narobe in se spet malce bolj vneto lotiti svojih hobijev. To bo prispevalo k zdravi distanci – in omogočilo novo bližino!
