Partnerja se lahko hitro ujameta v rutino, pozabita na kvalitetno komunikacijo in se znajdeta v svetu očitkov in žaljivk. A najbolj žalostno je to, da partnerja, ki imata družino, ob tem 'pozabita,' da sta kljub vsemu še vedno starša.
Vemo, da partnerja s prihodom otrok ustvarita družino, onadva pa postaneta starša otrokom. Ko partnerja zapadeta v vsakodnevno rutino, ko pozabita kvalitetno komunicirati in sta drug drugemu samoumevna ali pa se celo pojavijo še drugi patološki odkloni, začne njuno partnerstvo razpadati.
Ko starša pozabita, da imata otroke
Ker sta partnerja še vedno starša, sta odgovorna za otroke, ki jih imata. Vedno znova se čudim, da ob prepirih in partnerskih nesoglasjih zakonca oziroma partnerja kar 'pozabita', da sta tudi starša in da imata otroke, po možnosti so otroci mlajši in potrebujejo veliko vzgojne pozornosti in usmeritev, a jih v tovrstni situaciji ne dobijo.
Ko zakonca namreč zapadeta v negativno obrnjeno spiralo in ne znata drugega, kot deliti si očitke in zmerljivke, ko se osredotočata na to, kako bosta drug drugega še bolj prizadela, se ne zavedata, da tako ustvarjata strupeno družinsko klimo, ki bo sčasoma najbolj prizadela najbolj izpostavljen člen družine, to pa je otrok.
Pa se zgodi, da starša in zakonca ugotovita, da ne moreta več živeti drug z drugim, ter se odločita, da gresta narazen.
V redu, tudi to je rešitev, a pri tem želim poudariti, da se s tem ne rešijo težave, ki sta si jih nakopičila in nikoli razrešila. Ker ostanejo zamere, očitki, nerazumevanja in sovražne misli nerazrešene in zmotno menijo, da bo ločitev vse skupaj uredila, se postavi mnogo situacij na glavo.
Večina staršev, če jih povprašate, bo trdila, da delajo vse to tudi za dobro otrok. Njihovi otroci imajo morebiti res ogromno igračk, oblekic, majčk, avtomobilčkov in barbik, a kaj, ko nimajo pristne pozornosti staršev, ki jo sčasoma poskušajo pridobiti z neprimernim vedenjem, s katerim želijo opozoriti nervozna in nezadovoljna starša na svoj obstoj.
Maščevanje staršev
Kar pa je še bolj grozljivo in nedopustno, so dejanja nekaterih zakoncev v postopku razveze, ko se želijo maščevati partnerju za vse storjene krivice ali bolečine tako, da za sredstvo manipulacije uporabijo kar lastnega otroka!
Ko gre za duševne in čustvene bolečine, nobena žrtev ni prevelika, da bi le nekako omilili notranjo bolečino ali občutek izdaje, pri tem pa najhitreje pomaga maščevanje bivšemu partnerju.
Beremo ali slišimo zgodbe mam, ki dolge mesece ne dovolijo bivšemu možu in očetu otrok, da bi videl lastne otroke in bil z njimi, pri tem pa uporabljajo različne izgovore, a menim, da je pri večini tovrstnih primerov poglavitna gonilna sila močno negativno čustvo, ki ga občutimo kot jezo, srd nad vsem, kar se nam dogaja, in to napetost posameznik hitro lahko sprosti tudi tako, da uporabi maščevanje kot sredstvo prizadejanja bolečine nasprotniku.
Kako se ob tem počutijo otroci, ki naenkrat ne vidijo več drugega starša, ko včasih čez noč ostanejo z mamo, ki v svoji bolečini ustvarja zid med otrokom in očetom in sploh ne misli na posledice, vedo le oni sami, ki se jim v srček in dušico dostikrat zasidrajo nepopravljivi vzorci, ki jih nehote spremljajo še vse življenje.
Opisana situacija je pogosta, čeprav upam, da se bo vse več staršev zavedalo, da morajo svoje zamere reševati odraslo, zrelo, predvsem pa odgovorno, saj otroci res niso krivi za to, da se odrasli ne razumejo več.
Današnji prispevek je nastal na podlagi resničnega primera in težko razumem, da je odrasel človek pripravljen iti čez vse moralne, čustvene in ne nazadnje zakonske norme, da bi ovzročil bolečino in se maščevati bivšemu partnerju.
Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
