Težave in stresorji so v vsakdanjem življenju vse bolj prisotni. Zahteve na delovnem mestu se povečujejo, prostega časa je čedalje manj, pogosto pa imamo v življenju tudi druge, najrazličnejše skrbi in težave.
Zelo naivno je verjeti, da bi lahko težave in stres popolnoma odstranili, saj nam sodobni življenjski slog tega ne omogoča.
Lahko pa se naučimo v stresu dobro reagirati in se učinkovito soočati z njim.
Že Shakespeare je v Hamletu zapisal: "Nobena stvar ni dobra ali slaba, šele misel jo naredi takšno." S tem je namignil, da smo sami tisti, ki ovrednotimo situacijo.
Temu v psihologiji pravimo primarna ocena situacije. Tako lažje razumemo, kako bistvenega pomena je naše mnenje o tem, kaj nam situacija predstavlja; grožnjo ali izziv.
Samo pomislimo na kakšen primer iz vsakdanjega življenja, kako se različni ljudje na zelo podobne stresorje odzovejo zelo različno. Zakaj je tako?
Ameriški psiholog Richard Lazarus je v svojem modelu soočanja s stresom izpostavil pomen posameznikove subjektivne ocene dogodka.
Proces ocenjevanja določene situacije je sestavljen iz dveh faz
V prvi vrsti lahko posameznik dogodek oceni kot nepomemben ali kot pozitiven, kot grožnjo, izgubo ali izziv.
- Če je ocena pozitivna, sledi konstruktivno in običajno motivirano vedenje za uspešno delovanje v kontekstu dogodka.
- Če je ocena negativna in posameznik oceni situacijo kot ogrožajočo, sledi sekundarna ocena, v katero je zajeta presoja o lastnih zmožnostih spoprijemanja z nastalo situacijo. Kako uspešno smo se sposobni soočiti z nastalo situacijo, da bi zmanjšali negativne vplive stresorja (dogodka).
Kako bo posameznik v situaciji, ki jo zazna kot grožnjo, reagiral, je v veliki meri odvisno tudi od njegovega načina spopadanja s stresom in od tega, kako dobro razvite ima veščine reševanja težav.
Načini soočanja s stresom
V grobem ločimo konstruktivne in nekonstruktivne načine soočanja s stresom oziroma strategije, vezane na problem, in strategije, vezane na čustva.
Konstruktivni načini soočanja s stresom in strategije, usmerjene na problem, so navadno bolj učinkovite. Za njih je značilno, da posameznik svojo energijo usmerja v reševanje vzrokov za nastalo situacijo. Aktivno iskanje rešitev, predvidevanje možnih situacij, presojanje smiselnosti rešitev, razumevanje situacije, iskanje informacij in uporaba humorja so učinkoviti načini soočanja s stresom.
Manj dobri načini soočanja s stresom so običajno povezani s čustvi posameznika in so usmerjeni stran od problema.
Za nekonstruktivne načine soočanja s stresom je značilno, da oseba problem zanika, se o njem ne želi pogovarjati ali celo razmišljati. Pogosto takšne osebe v trenutkih napetosti izlijejo svoja čustva (kar kratkotrajno ni nujno slabo, saj niža trenutno napetost) bodisi z jokom ali z navzven obrnjenim agresivnim vedenjem.
Iskanje drugih alternativ in opustitev problema tudi ni najboljši način soočanja s stresom, saj ne odstranimo vzroka problema. Seveda pa je veliko odvisno tudi od situacije same, saj so v nekaterih primerih nekonstruktivni načini celo bolj smiselni kot konstruktivni.
Dobre strategije in sposobnosti soočanja s stresom in reševanja težav so pomembni faktorji uspešnega funkcioniranja v življenju. Večina ljudi reševanja težav seveda ne mara, saj vsak problem zamaje posameznikovo zadovoljstvo in dobro počutje. Ob tem pa še od posameznika zahteva veliko angažiranosti, energije in časa, da problem razreši.
Če se želimo čim bolj uspešno soočati s stresom in problemi, ne pozabimo, kako bistvenega pomena je, da se zavedamo svojih zmožnosti, verjamemo, da lahko situacijo rešimo, jo poskušamo razumeti, predvidimo posledice in ne nazadnje naredimo načrt in ga izvedemo. Po koncu akcije oz. izvajanja plana pa je pomembno, da ocenimo, kaj nam je uspelo rešiti in kako uspešni smo bili pri tem.
Eva Kovač, psihologinja
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
