Nemoč staršev

16. 6. 2012
Deli
Nemoč staršev (foto: Shutterstock.com)
Shutterstock.com

Otroci in mladostniki se velikokrat obnašajo tako, da staršem vzbujajo občutek nemoči. To so zelo boleči občutki, ki se jih starši želijo znebiti. Velikokrat posledično odreagirajo z jezo in besom, ki vodita v agresijo in fizično nasilje, v razočaranje in žalost, pa tudi v strahove, kakšne posledice bo imelo otrokovo nezaželeno vedenje, kam in koliko bo zabredel.

Zakaj starši ob otrocih in mladostnikih čutijo nemoč?

Običajno gre za težave, povezane z učenjem, ko otrok začne dobivati slabše ocene, kot jih je, in ko se učni uspeh slabša, on pa kaže apatijo in brezbrižnost.

Običajno takrat ne opravljajo svojih zadolžitev, ki jih imajo doma in v gospodinjstvu, kot je na primer pospravljanje sobe, odnašanje smeti, pomivanje posode, brisanje prahu, urejanje oblačil in pomoč v kuhinji. Njihovo vedenje starše zelo razjezi, in ko vidijo, da tudi jeza ne pade na plodna tla, se počutijo nemočne.

Enako občutijo, ko ugotovijo, da njihov otrok laže in prikriva, koliko časa je prebil za računalnikom, koliko časa je porabil za učenje, kje je bil v nedeljo popoldne, kdaj je prišel domov v soboto zvečer, s kom se je družil, kaj so takrat počeli. In če se začne družiti s prijatelji, ki so zanj slaba družba.

Seveda se veliko nemoči prebudi tudi, ko otrok zboli in je bolezen resna, kronična. Ta občutek pa je najmočnejši takrat, ko otrok začne kaditi, piti ali uživati droge, saj čeprav mu vse te stvari prepovedo, le malo zaleže. Naredil bo po svoje, da bo v družbi sprejet, da bo imel občutek pripadnosti, da se bo imel takrat veliko lepše kot v treznem stanju.

Nemoč se lahko sprevrže v jezo in bes

Nemoč je zelo neugoden občutek, ki se stopnjuje do mere, da se sprevrže v jezo in bes, žalost in strah. Tako bo starš, ko izve, da njegov otrok kadi ali da se ga je v soboto napil, čutil ogromno nemoč.

Nato se bo eden od staršev začel jeziti in besneti, otroka obmetavati z žaljivkami in ga sramotiti, kritizirati in poniževati.

Drugi starš se bo odzval z razočaranjem in žalostjo, kar bo pokazal s solzami, tretji s strahom in paniko, kaj vse bi se lahko zgodilo, ko je bil otrok v vinjenem stanju, in kaj vse se lahko zgodi, če bo še naprej eksperimentiral z alkoholom.

Običajno je tako, da se vsi ti občutki mešajo, enkrat je močnejši eden, drugič drugi, najpogosteje si sledijo nemoč, jeza, žalost in strah. Šele ko se starš začne zavedati, da pravzaprav ima moč in se tudi opremi z njo, bo lahko pomagal sebi, nato pa otroku.

Pomembno je sodelovanje med partnerjema

Da se starš opremi z močjo, mora začeti sodelovati s partnerjem; možem, ženo, bivšim partnerjem. Tako bo dobil občutek, da pri izzivih vzgoje ni sam, ampak sta dva. Otroku mora postaviti meje in pri njih vztrajati.

Tudi ko ga bo otrok prosil in moledoval, naj mu dovoli izhod ob koncu tedna, čeprav se je v tem tednu trikrat zlagal, mora ostati trden. Da se nauči, da ima njegovo vedenje, za katero se je odločil, tudi negativne posledice. Lahko mu še pove, da ob njegovem vedenju čuti veliko stisko, vendar naj bo do njega iskren. Stiska je velika, ko gre v diskoteko, v srednjo šolo v glavno mesto, z družbo na morje.

Če starš ubesedi svojo stisko, bo otroku dal vedeti, da mu ni vseeno, da ga skrbi zanj, otrok pa bo dobil občutek, da mu ni vseeno. Moč bo dobil tudi z informiranostjo, ki jo pridobi tako, da se zanima za otrokove ocene, gre na govorilne ure in roditeljske sestanke, predavanje za starše, ko obišče tekmovanja ali tekme, prireditve, na katerih otrok tekmuje ali nastopa.

Ker je informiran, je vpleten, in ker je vpleten, je lahko bolj aktiven starš, ko gre kaj narobe. Znova pa otroku sporoča, da mu je vreden, je upoštevan.

Otroci in mladostniki s svojim vedenjem in reakcijami pokažejo nekaj čisto drugega oziroma ravno obratno, kot so njihove temeljne potrebe v dobi odraščanja. Ko se otrok upira, terja od staršev usmeritve, ko zamuja domov, išče varnost, ko se umika, kliče po stiku, ko navzven daje vtis, da mu je vseeno, potrebuje ob sebi nekoga, ki mu ni vseeno, ko se noče pogovarjati o sebi, si želi, da bi se starši zanimali za njegov svet, ko želi imeti vso svobodo, išče meje.

Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije za kolumno v reviji Lisa

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"