Danes ni težko najti razloga za razočaranje nad samim seboj. Od vsakega posameznika se pričakuje le najboljše na vseh področjih, sploh zdaj, ko je zasebnost postala tako javna in se zato hitro lahko ujamemo v spiralo primerjav, pa čeprav se v bistvu vedno primerjamo z destilacijo najlepšega iz življenja drugih.
A tisto, o čemer bi govorili, ni žalost. Ni depresija. Je tisto nekaj vmes – samopomilovanje. Tisto, kar nas popade, ko ne dobimo službe, ki smo si jo želeli, ko nimamo želenih rezultatov po treh mesecih prisilnega mučenja na fitnesu, ko po letih samskega življenja še vedno ne najdemo prave osebe za življenje v dvoje. Tisti poznani občutek, ki se v nas prikrade ob malih vsakodnevnih porazih. Takrat samopomilovanje ustvari nekakšno osebno udobje, v katerem se lahko malce povaljamo – ne vedoč, da je to čustvo na dolgi rok lahko izredno škodljivo.
Ovira na poti do cilja
Samopomilovanje nas namreč ovira na poti do naslednjega cilja, a deluje drugače kot lenoba ali nesposobnost. Lenoba in nesposobnost sta izgovora, zakaj nečesa ne storimo, samopomilovanje pa je izgovor, da nečesa ne storimo zato, ker smo nesposobni. Poskusiti in izgubiti ni lahko, ni prijetno, je pa skorajda obvezni postopek na poti do uspeha. A če je legitimno razočaranje, ko nam nekaj ne uspe, popolnoma naravno, nam samopomilovanje odvzame možnosti za nadaljnje poskuse, ker se prepričamo ne le o tem, da nam ne bo uspelo, ampak o tem, da v bistvu sploh nimamo zmožnosti, da nam lahko uspe. Da nismo dovolj dobri.
J. K. Rowling, avtorica knjižne serije o mladoletnem čarovniku Harryju Potterju, ki ga danes pozna bržda pretežni del celotne globalne populacije, je bila nekoč le mama z željo, da otrokom ponudi boljše življenje. In je začela pisati. Marsikdo bi ji takrat lahko rekel, da moraš za pisanje knjig imeti talent, da moraš imeti poznanstva, da lahko knjigo objaviš in da zakaj bi sploh kdo pisal fantazijske zgodbe, če je sto let nazaj Tolkien že napisal tisto najboljšo? Danes se J. K. Rowling valja v denarju, pa je vse, kar je naredila, le ubesedila svoje pravljice za otroke.
Koliko ljudi je, ki bi lahko napisali fantastično knjigo? Fantastičen scenarij? Fantastično pesem? Pa se tega niti ne lotijo. Ker so prepričani, da niso dovolj dobri. Ali pa, da sicer so dovolj dobri, ampak jih tako ali tako nihče ne bo jemal resno. In vedeti, da bi nekaj lahko, pa tega nikoli ne storimo, nas globoko v notranjosti lahko dolga leta razjeda kot nevarna bolezen.
Gojišče primerjav
Kot že omenjeno, se v tem času neznansko radi primerjamo z vsemi drugimi – s prijatelji, z znanci, s sodelavci, s sosedi, celo z zvezdniki. Gledamo ljudi, ki so bolj uspešni, ali pa se nam le dozdeva, da so bolj uspešni, ker jim je uspelo na družbenih omrežjih lepše predstaviti tistih nekaj svojih osebnih zmag, in kmalu se znajdemo v prepričanju, da vsi okoli nas živijo ekskluzivno srečna in uspešna življenja. In to ves čas, brezkompromisno, brez odstopanj.
Samopomilovanje ima namreč to sposobnost, da nas podzavestno prisili, da pri primerjavi z drugimi ljudmi namensko izbiramo karakteristike, na katere v bistvu sploh nimamo vpliva. Gledamo foto utrinke iz življenja nekega Janeza s Facebooka in se po tihem zmrdujemo, kako mu uspe vsako jesen ležati na neki tropski plaži, pri tem pa zanemarimo dejstvo, da Janez dela 80 ur na teden, že odkar je diplomiral v rednem roku, medtem ko smo mi na študentske napotnice v času absolventskih podaljškov brisali šank v striptiz baru in si s tem sponzorirali nesluteno kariero v goltanju vrčkov piva in žuranju do zgodnjih tridesetih let.
Te primerjave, v katerih smo vedno na slabšem in nam je vse, kar je boljše, že samo po sebi nedosegljivo, pa v svoji mučeniški naravi ustvarijo občutek, da smo nekaj posebnega. V Ameriki bi rekli, da se počutimo kot snežinka – unikatni in edinstveni. A ne na dober način. Nekako na takšen način, kot se najstniki nenehno počutijo posebne, ker so doživeli tri zaporedna čustva in jih zato nihče na svetu ne more razumeti (razen morda telepatsko kakšen preminil glasbenik, ki z njimi jadikuje prek glasno predvajane glasbe). Samopomilovanje z občutkom, da smo nekaj posebnega, da našemu življenju neki pomen. Tako lahko z vsem nabranim gnevom še vedno funkcioniramo, saj si rečemo, da smo nekaj posebnega, ker nas vedno doleti le najslabše in nam nikoli nič ne uspe.
Nezadovoljni z obstoječim življenjem projiciramo idejo, da smo edini v socialnem krogu, ki ima težave. To razmišljanje je običajno podkrepljeno z izjavami, kot so "jah, nekateri imamo otroke, zato ne moremo žurati, kadar se nam zahoče" ali pa "jah, nekateri moramo biti tudi 12 ur v službi" in "jah, nekateri moramo vstajati že ob sedmih zjutraj". Iluzija, ki si jo ustvarimo v samopomilovanju, ko v mislih zgradimo fantazijski svet, v katerem imajo vsi okoli nas popolna življenja, brez težav, brez dela, brez tečnih otrok, brez prometnih zastojev in brez budilk, ki se oglašajo, še preden smo se dobro naspali. In kar je najbolj grozeče – samopomilovanje nas obenem odvrača od tega, da bi se o tem kadarkoli in s komerkoli pogovarjali, že zato, ker se globoko v sebi bojimo, da bi nam kdo povedal tisto, kar v bistvu že vemo – da je naše življenje pravzaprav super in da bi se morali manj pritoževati in več delati na lastnih željah in ciljih.
Samopomilovanje kot rutina
Sčasoma samopomilovanje postane rutina. Postane prijetni vsakdanji spremljevalec — poznan, zanesljiv, varen. A tudi nevaren. Če je samopomilovanje v neki manjši dozi popolnoma razumljivo in tudi pričakovan del zdravilnega procesa, kadar smo soočeni z uspešnimi izzivi ali drugimi razočaranji, ne smemo dovoliti, da samopomilovanje postane naša stalna opornica. Ko se enkrat zaradi samopomilovanja odrežemo od poskušanja vsega novega in boljšega, se v nas razživi strah pred spremembami, tudi tistimi, za katere zavedno vemo, da bi sicer vodile na boljše. A spremembe so vedno neprijetne, ker rušijo naš poznani red, samopomilovanje pa je lahko prehitro tista tolažilna uteha, ki nas prepriča, da je čisto sprejemljivo, če ostanemo tu, kjer smo.
Ko danes ležete v posteljo in se vas že skorajda poloti samopomilovanje, ker nenadoma ugotovite, da bi, če bi pred 20 leti sprejeli drugačne odločitve, lahko danes živeli v bajni vili s tremi spalnicami in udomačenim tigrom na vrtu, ne dovolite, da to postane poglavitni del vaše miselne usmeritve, ampak te misli raje usmerite v proaktivno iskanje novih načinov, kako lahko življenje obrnete na bolje. Recimo – kaj bi, če bi imeli ves pogum na svetu, storili jutri?
Preberite še: Sočutna vzgoja otrok
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
