»Če nimate prav o nikomer povedati česa lepega, prisedite k meni.« (Alice Roosevelt Longworth)
Sprožilci zavisti
Vam kaj od tega zveni znano?
- Sodelavka napreduje na delovno mesto, ki ste si ga želeli vi. Besni ste in zamerljivi in potihoma upate, da ne bo uspešna.
- Sošolec s faksa se pojavi v dnevnih novicah. Spreleti vas: »Kako dobro mu gre. Kaj sem pa jaz naredil v življenju?« Nenadoma razmišljate, da je bil itak odvraten človek. In se po nekaj minutah že počutite bolje.
- Udeležite se zabave in zagledate osebo istega spola, okoli katere je mnogo več ljudi, ker je bolj odprta in družabna, bolj privlačna. Postanete depresivni in si rečete: »Oh, vsi skupaj so najbrž zelo plitki ...«
Če ste kaj od naštetega že izkusili, kar brez skrbi. Ste popolnoma normalen predstavnik človeške vrste in tudi vas kdaj obide zavist.
Kaj sploh je zavist? Recimo, da gre za sočasen 'občutek nepovezanosti in zamerljivega hlepenja, ki ga povzročijo sreča, značajske lastnosti ali imetje drugega'. Občutite jo, kadar gre nekomu bolje kot vam, kadar nekomu uspeva hitreje, kadar ima nekdo kvalitete, ki bi jih radi imeli tudi sami. In zato mislite, da zaostajate. Da izgubljate dirko. Ste žalostni, jezni, zamerljivi, anksiozni, vse to naenkrat – in s situacijo se sploh ne znate sprijazniti.
Dve vrsti zavisti
Govoril bom o dve vrstah zavisti — t. i. nasilni in depresivni zavisti.
Depresivna zavist se pojavi takrat, ko se zaradi uspehov drugega počutite slabše oziroma se vam v prisotnosti tega človeka vaše življenje zazdi neuspešno. Počutite se majhne, izgubljene, poražene, celo ponižane. Uspeha tega človeka jemljete osebno — odraža se na vas.
Nasilna zavist pa nastopi takrat, ko ste jezni in si želite, da tudi drugemu ne bi uspelo. To počnete bodisi s kritiko njenega/njegovega uspeha ali osebnosti, trdite, da si ta človek uspeha sploh ni zaslužil, oziroma ga je dosegel na nepošten način. Nasilna zavest je polna zamerljivosti, želje po maščevanju ali izpodbijanju tujega uspeha. V nemščini temu občutju pravijo Schadenfreude – veselje ob neuspehu drugega. Vsakdo ga je kdaj že doživel.
Nekateri ljudje pa občutijo t. i. benigno zavist. Gre za pozitivne občutke, ko osebnost ali delo drugega občudujemo, ti občutki pa nas spodbudijo, aktivirajo! Ker te vrste zavist človeka motivira in ni škodljiva, se v nadaljevanju z njo ne bomo ubadali.
Zavist ne pomeni ljubosumja, to sta dva različna pojma.
- Ko smo ljubosumni, nas skrbi, da bi našega partnerja privlačil nekdo drug. Zato se nam takrat zdi, da je ogroženo naše ljubezensko razmerje: »Flirta z njim.«
- Ko smo zavistni, pa imamo občutek, da sta na kocki naš družbeni položaj in uspeh: »Ta je bolj uspešen od mene. Zato se počutim kot zguba.«
- Lahko pa se zgodi, da zavidate nekomu, na katerega ste ljubosumni: »Tudi jaz si želim biti tak/a kot ta ženska/tip, ki je všeč moji ženi/mojemu možu.«
Zavist je težko priznati
Zavist je čustvo, ki se od drugih razlikuje. Partnerju lahko priznamo, da smo ljubosumni, lahko mu povemo, da smo žalostni, jezni, anskiozni ali zbegani. Zavisti pa kot da se sramujemo. Zato jo tako težko priznamo. Dojemamo jo kot pomilovanja vredno, sebično, grenkobno čustvo. Zato jo skrivamo, zakrivamo. Namesto nje govorimo o nepoštenosti, uspeh drugega podcenjujemo ali pa se spravimo na njegovo osebnost. Včasih se ga celo izogibamo. »Ne želim biti v njegovi bližini, ker ob njem težko pozabim, da mu gre bolje kot meni.«
O zavisti bom v prihodnje še pisal. Tokrat le še nekaj poudarkov:
- Zavist je univerzalno občutje. Kjer obstajajo družbeni razredi, tam je zavist (povsod).
- Razvila se je zato, ker je višji družbeni status vedno prinašal privilegije. Više kot si na družbeni lestvici, večji je tvoj dostop do hrane in spolnih partnerjev. In večja je verjetnost, da boš naredil potomca.
- Zavist odraža tudi naš čut za pravičnost. Ne maramo ljudi, ki napredujejo ilegalno ali pa zaradi družinskih vezi in poznanstev. Torej je zavist povezana tudi z vrednotami, pozitivnimi atributi. Ni vse na njej tako črno. Večinoma ljudem ni všeč, ko nekdo dobi, česar si ne zasluži.
- Zavist vas lahko spodbudi, če jo le znate uporabiti v svoj prid. Sam zelo rad preobrazim zavist v občudovanje, občudovanje pa v zagon. Ko prepoznate, v čem nekomu uspeva, se prepričajte, ali bi uspelo tudi vam. Ljudi, ki jim zavidate, si raje predstavljajte kot vzornike.
- Ker lahko zavist pokvari vaše prijateljstvo, zakon, odnose v družini ali na delovnem mestu, je pomembno, da jo prepoznate in ukrepate. Za začetek si jo priznajte.
In do naslednjič še nekaj vprašanj:
»Kako bi se počutili, če bi bili manj zavistni?«
»V čem bi bilo vaše vedenje drugačno?«
»Bi bili manj zaskrbljeni?«
Avtor: dr. Robert L. Leahy. vir: Psychology Today
Preberite še:
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
