prepir-starsi-otrok

Kako lahko starš, oče ali mama, ki bi otroka najraje udaril, vrgel krožnik ob steno ali zaropotal s posodo, obvlada svojo jezo in bes? Naučiti se morate naslednje ...

Jeza nam je vsem zelo poznana. Največkrat se prebudi ravno do najbližjih. Lahko je destruktivna, takšna, ki ruši, podira, prebuja agresijo na drugi strani, rani in psihično ali fizično boli, lahko pa je konstruktivna. Ta vrsta jeze povzroči spremembe v družini na bolje, ne da bi kdo koga psihično ali fizično ranili.

Resnica je, da zaradi prebujene jeze nihče ne želi udariti lastnega otroka ali uničevati stvari v stanovanju, se pa zgodi, da nekateri starši to naredijo impulzivno, roka pa se kar sama sproži proti nekomu ali nečemu.

Kako obvladati svojo jezo in bes?

1. korak: Prepoznajte sprožilce

Najprej mora razmisliti, nato prepoznati, kateri so sprožilci jeze; torej kaj je sprožilo jezo v njem, da se je agresivno odzval. Morda se mu je otrok znova zlagal, tako kot že mnogokrat prej. Morda šprica šolo, kadi pri 13 letih, krade, se ne uči in dobiva negativne ocene. Morda sta se partnerja sprla, pa je bil otrok ravno nekje v njuni bližini in je eden od njiju nanj stresel ves svoj bes. Ali pa sta prišla razdražena in vznemirjena iz službe in sta ob agresiji nad otrokom našla način za umiritev.

Tu naj hkrati poudarim, da besede, pogledi in odzivi drugih ljudi, na primer otrok ali partnerja, niso razlog, izgovor ali celo opravičilo, da starš, poln besa, otroku primaže zaušnico ali v steno zaluča krožnik. Vso odgovornost za ravnanja in tako tudi (ne)obvladovanje nosi oseba, ki se jezi ali besni. Prav tako posledice.

2. Korak: Poslušajte svoje telo

Naslednji korak je, da starš, ki ima težave s predelovanjem jeze, začne poslušati svoje telo, in sicer:

  • kdaj se prvi impulzi jeze v telesu sploh pojavijo,
  • zaradi česa v okolici,
  • kako jeza v telesu narašča,
  • v katerih predelih telesa jo čuti,
  • kdaj doseže največjo moč,
  • kaj se takrat v telesu dogaja,
  • kaj naredi, da se jeze znebi.

Namesto destruktivnih reakcij mora starš prek prepoznavanja sprožilcev in telesnih sprememb, ki se začnejo dogajati ob prebujanju jeze, najti tudi besedne izraze zanjo in o tem spregovoriti.

Na primer: namesto da se besedno, fizično ali psihično znaša nad otrokom, preklinja in meče blazine po dnevni sobi, naj uporablja izjave, kot so: razjezi me, kadar mi lažeš; besna sem, ker ne izpolnjuješ dolžnosti, za katere si odgovorna; jezi me, ker imaš vedno razmetano sobo in te moram skoraj prositi, ali jo lahko pospraviš; kar pokrov mi dviguje, ko se ne znaš vesti za mizo.

Ko bo starš, namesto da bi uporabljal kletvice, se znašal nad otrokom ali predmeti, opazoval sebe, kaj v njem sproži jezo, kaj se takrat dogaja v njegovem telesu, in našel beseda za notranje čustveno in fizično stanje, se bo odzval drugače, bolj konstruktivno. Ko starš enkrat usvoji konstruktivno spoprijemanje z jezo, se nauči samokontrole prav prek spoznavanja sebe.

Še nekaj o izvorih jeze

To lahko ponazorim s primerom jeznega moža, ki je ob ženi postal agresiven.

Recimo, da resnično vrže krožnik v steno, ker meni, da je žena tista, ki ga je razjezila in pripeljala do tega.

  • Ali je torej žena izvor jeze? Ne, samo neki sprožilec od zunaj, ki je prebudil jezo v možu.
  • Ali je kriva, da je vrgel krožnik ob steno? Nikakor ne in za to dejanje je odgovoren mož sam.
  • Kaj pa je potem izvor njegove jeze? Ta je vedno globlji kot pa njeni sprožilci, ki jih lahko tudi veliko prej prepoznamo.

Tako je na primer izvor moževe jeze lahko njegovo nezadovoljstvo v partnerskem odnosu, občutek, da ga žena nima več rada tako kot pred leti, občutek neuspešnega starševstva, zaradi česar se zapleta v nove in nove konflikte s svojo izvorno družino.

Izvori jeze lahko segajo celo globlje, v primarne družine očetov in mam, kjer je bil na primer opisani oče žrtev očetovih burnih izbruhov jeze in besa ali pa priča temu, oče pa v tem primeru nasilnež, model starša in model izražanja jeze.

In ko ta otrok odraste in postane oče in mož, se vede enako do svojih najbližjih, torej nasilno. Vendar pa hkrati ne prepozna, da žena ali otrok niso izvori njegove jeze, ampak je izvor odnos njegovega očeta do mame in njega in hkrati nezavedna dota za njegove odnose z najbližjimi in najljubšimi.

Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije

Sorodni članki

Verbalno nasilje strašev nad otroki

V vseh družinah se neredko dogaja, da se jezijo drug na drugega, običajno kar vsak dan. Starš, ki naj bi bil vir ljubezni, za otroka postane vir frustracije in strahu, on…

Jeza ima veliko obrazov - ste kdaj pomislili, od kod sploh izvira vaše ravnanje z jezo?

V knjigi o čustvih sem prebrala, da je za jezo potrebne precej modrosti; če jo ustrezno doživimo, pa tudi ustvarja modrost. Modrost zato, ker se moramo z njo naučiti pravilno ravnati…

Fizična zloraba, o kateri mnoge molčijo

Pisati o nasilju v družini ni nikoli odveč in dovolj. Ker žrtve nasilja velikokrat molčijo o grozotah, ki se dogajajo doma, med štiri stenami, ostajajo neme priče zlorabe…

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri