Otroci kot čustveni partnerji

Najpogosteje staršem, ki zavestno ali nezavedno otroke vežejo nase za izpolnjevanje svojih neizpolnjenih potreb ali v stiskah, ki jih drugače ne znajo reševati.

Ti otroci so lahko čisto majhni, osnovnošolski, mladostniki ali odrasli otroci, ki navadno ne morejo od doma, saj imajo občutek, da morajo poskrbeti za lastne starše ali enega izmed njih, in doživljajo strašno krivdo, če gredo.

Kaj pomeni čustveni partner?

V intimni prostor med partnerjema se naselijo ljubezen, spoštovanje, iskrenost, polnost odnosa ali praznina, apatija, nepovezanost, prepiri ali pa nasilje, alkohol, druge odvisnosti, skorajšnji razhod partnerjev.

Kadar otroke vzgaja le eden od partnerjev (bodisi ker je drugi veliko odstoten ali sta starša ločena), postanejo odrasli osamljeni, razočarani nad seboj in življenjem, svojimi izbirami. Tako odrasli postanejo nesrečni, razočarani, ne vidijo več smisla v zakonu, skupnem življenju ali pa so preprosto osamljeni, depresivni.

Zdrava rešitev partnerjev ali zakoncev bi bila reševanje njunih sporov, ko se dve odrasli in odgovorni osebi začneta truditi in delati za odnos. Vendar scenarij ni vedno tako lep, ampak ubere svojo pot.

Čustvena navezanost na otroka

Ker je marsikaterega odraslega zelo boleče soočiti z lastnimi občutki in stisko v zakonu, se čustveno obrnejo k svojim otrokom.

To pomeni, da z njimi preživijo veliko časa, si želijo njihove bližine, veliko z njimi komunicirajo, razlagajo jim lahko vsebine, ki se tičejo le odnosa med partnerjema, možem in ženo, ali le sveta odraslih, in jih tako čustveno obremenijo z informacijami, ki ne sodijo v njihovo dušo.

Lahko pa nanje prenašajo le družinsko vzdušje, ki je težko, moreče, kjer vlada praznina ali pa je napeto, polno nasilja, prepirov, joka, žalosti in strahov – otroci to srkajo in bodo pripravljeni storiti marsikaj, da ustrežejo staršem.

Tako odrasli svojo energijo in čas v izogib lastnim stiskam preusmerijo na otroke: kupujejo jim darila, jih peljejo na izlete, delajo usluge, kot je pospravljanje sobe, nakupovanje, skrb za otrokovo šolo – delajo stvari, za katere je odgovoren otrok.

Zavestno ali nezavedno zanemarjajo partnerja ali so ob njem tihi, arogantni, nesramni, bežijo od njega in njunih stisk.

Odrasli se na neki nezdrav način naveže na lastnega otroka zaradi lastnih potreb in je to velika krivica za otroke, saj so nedolžne žrtve sveta odraslih.

Krivda

Kadar se čustveni partner (otrok) upira čustvenemu partnerstvu, ga starš s svojimi nevidnimi lovkami zopet priklene k sebi, ponavadi uporabijo orodje, ki se mu reče krivda. Zavijejo jo v stavke, kot so: Ti si moj edini smisel življenja, tebe imam najraje na svetu, ne vem, kako bi preživela brez tebe. Boš že videl, kako ti bo hudo, če boš odšel od doma. Če greš, bom kar zbolela in umrla. Saj se ne znajdeš sam!

Lahko pa starši nič od tega ne rečejo in nikoli ne spregovorijo o tem, kako je na primer oče grozen, kako dolgočasen, da nikoli ne najde časa za družino ali mama duševna bolnica, nesposobna gospodinja in mama.

Odrasli le brez besed vežejo otroka nase, čuti se le moreče vzdušje, ko otroka ni doma, ko pride in ko poseže v prostor odraslih, pa ga napolni z energijo, smehom, jokom, težavami v šoli, dobrimi ocenami, obveznostmi, ki vključujejo tudi starše.

Mladostniki gredo še dlje: z odvisnostmi, depresijo, deviantnim vedenjem.

Krivica do otrok je, da so marionete v čustvenem svetu lastnih staršev. Največja tragedija pa je, da bodo v lastnem svetu, ko odrastejo, težko preživeli brez odvisnosti od odnosov, mehanizma krivde, čustvenih zlorab, kjer bodo spet drugi odvisni od njih in bodo s težavami vzpostavljali zdrave intimne odnose.

Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord