prepir

Ko se pogovarjam s starši, mi večina pove, da otrok ne more čutiti konfliktnih trenutkov in odnosov, ki se prelivajo med partnerjema – njegovima staršema. Kako, saj se vendar pogovarjata ali prepirata po telefonu, ko otrok že spi, ali zunaj hiše, v drugi sobi ali nadstropju. Nekaj verjetno sumi in predvideva, prav zelo pa se mu ne sanja. In to je odgovor številnih staršev.

Ampak ni res, otrok namreč zelo dobro ve, predvsem pa čuti čustveni svet, ki ga kreirata in živita njegova starša.

Kaj doživlja otrok, čigar starša se pričkata pred njim?

Čeprav mlajši še ne razume pomena vseh izgovorjenih besed, zelo dobro čuti vzdušje intime, ki se med konfliktom preliva med staršema in posredno tudi nanj. Konflikt med staršema je zanj prava drama, zlasti če so ti pogosti in zelo burni.

Čeprav si racionalno manjši otrok ne zna razložiti, zakaj se starša prepirata, pa konflikt zelo močno čustveno doživlja. Bolj je ta silovit, težje je otroku. Ker te stiske sam ne zna predelati, bo nekaj naredil, da bi stisko vseh udeleženih zmanjšal in prispeval h končanju drame: začel bo jokati, se metati po tleh, razgrajati, ščipati bratca ali sestrico, prevrnil bo kozarec soka.

To je njegov način izražanja stiske. Starejši otroci bodo besedno ali fizično segli v starševski konflikt. Nekateri pa bodo posredniki: 'Zdaj se pa že enkrat zmenita, sta kot dva majhna otroka. Se pa res prepirata zaradi ene malenkosti.'

Lahko se bo postavil na stran enega ali drugega starša, bo do njega zaščitniški in ga bo želel ubraniti obtožb in kritik drugega. Če pa med partnerjema prihaja tudi do fizičnega nasilja, bo stopil med njiju, zaščitil žrtev nasilja, se v skrajnem primeru tudi fizično spopadel in poklical policijo.

Kaj pa, če se konflikti ne dogajajo pred očmi otroka?

Tudi takrat ne bo čutil njegovega vpliva? Če se starši po konfliktu, ki ga uspešno razrešijo, zbližajo in ne kuhajo zamer, ne ignorirajo drug drugega, bo otroku dobro.

Če pa starša konflikta ne bosta mogla popolnoma razrešiti in bo med njima še vedno neka naelektrena napetost, ki se bo kazala kot zamera, ignoriranje ali tiha jeza, bo otrok to začutil in bo posledično zelo zmeden.

Čutil bo, da se je med njima nekaj zgodilo, pa ne bo vedel, kaj. Najbolj pa bo občutil moreče in napeto vzdušje, ki se je tisto uro ali dan naselilo v njihov dom.

Obstajajo starši, ki se nikoli ne sprejo

So takšni otroci mirni, jim s svojim vedenjem starši dajejo zgled?

Par, ki se nikoli ne spre, je natiho podpisal pakt o nenapadanju, ki pomeni, da se partnerja ne bosta prepirala, ker se konfliktov naravnost bojita, se v njih ne znajdeta, ne vesta, kako odreagirati, ko se konflikt pojavi in ko se konča.

Ali pa ta pakt izvira iz dni, ko sta bila oba še otroka in sta se njuna starša veliko prepirala, pa sta zdaj sklenila, da sama ne bosta nadaljevala te tradicije in bosta naredila vse, da se ne bosta sprla.

A v takih družinah je veliko podtalnih in potlačenih čustev, kot so jeza, bes, strah, ljubosumje, pa tudi vzorcev, ko so zamera, ignoriranje, čustveno oddaljevanje, o katerih se ne govori, ker je tako za starša bolj varno, saj ju je strah medsebojne bližine. Nikoli spregovorjene in razrešene vsebine čustvenega sveta pa bo znova začutil otrok.

Ker zanje nima besed, bo stisko izrazil z vedenjem: bo nemiren, muhast, trmast, prepirljiv, ne bo spoštoval družinskih pravil, upiral se bo ali pa postal tiha siva miška, ki ždi v luknjici, ker je tam najbolj varno. Hkrati pa se bo naučil od staršev vzorca, ki ga prakticirata onadva, in se v življenju ne bo znašel v konfliktnih situacijah, kaj šele, da bi znal zavarovati samega sebe.

Res je, da je zelo težko ne prepirati se, ko so otroci zraven, saj včasih drugače preprosto ne gre. Veliko lažje je o tem brati in razglabljati, a ko se znajdemo v situaciji, smo nemočni in ne vemo, kako bi konflikt kar najbolj elegantno razrešili in vanj ne vpletali otrok.

Zaščitite svojega otroka

Svojemu otroku lahko starši najbolje pomagajo tako, da ga, ko se starša sporečeta in potem pogasita prepir, pomirijo z besedami, da on nikakor ni kriv za ta dogodek, da je trenje nastalo med njima in da sta dve odrasli osebi, ki bosta našla rešitev iz tega, in da sta osebi, ki čutita, da je otroku ob tem grozno in doživlja stisko. Vendar se bosta potrudila, da mu bosta takrat pomagala in ga zaščitila.

Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije, redna kolumnistka v reviji Lisa

Sorodni članki

Otrok zaide s poti

Ena izmed največjih skrbi in bojazni staršev je, da bi njihov otrok kakorkoli zašel s poti. Pa vendar, nekateri zaidejo. Zapadejo v alkohol, drogo, nezdravo družbo, v računalniške igrice, hazardiranje…

Otroci kot čustveni partnerji

Tole se malo čudno sliši – otroci kot čustveni partnerji. Komu, se boste vprašali.   

8 zlatih pravil vzgoje

Starši se pogosto znajdemo v konfliktu z otroki, pri čemer imamo pogosto občutek, da imamo nasproti ne le enakovrednega, ampak celo močnejšega nasprotnika.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri