Pomembno je, da otroku postavljamo meje. A številni starši se sprašujejo: “Kaj pa to sploh je – meja?”
Mej pa ne postavljamo samo otroku. Postavljati jih moramo tudi sebi, partnerju in ljudem, s katerimi smo v vsakodnevnih interakcijah. Številni sploh ne vedo, kako jo postaviti, ker ne vedo, kaj naj bi meja bila.
Naj natančneje pojasnim, kaj razumem s 'postaviti mejo'. Poudarjam, da je to moje videnje, ki se mi obenem zdi zelo pomembno za zdrav razvoj otroka, če mislimo na vzgojo otroka, prav tako pa je pomembno v partnerskem odnosu, ko morata partnerja prej ali slej opredeliti svojo zvezo prav s postavljanjem mej.
Danes bom poudarila predvsem vidik meje pri otroku, saj je brez tega izjemno negotov in ogrožen. Treba se je zavedati, da postavljanje mej pomeni, da za svojega otroka delamo najboljše možno, ko ga učimo in navajamo, da se počuti varnega v okviru danih mej. Namreč, majhni otroci potrebujejo jasna in dosledna pravila, ki jih ponavljamo toliko časa, da jih otrok ponotranji, jih sprejme in se po njih vede v določeni situaciji. Ta pravila so pravzaprav meje, ki mu omogočajo varno gibanje, raziskovanje; seveda pa imajo otroci v svojem programu, da poskušajo naše meje vedno znova kršiti in jih rušiti.
Tukaj je zelo pomembna vloga starša, ki določene meje vedno znova postavlja. Seveda naj se otroku pove, da je neko pravilo (na primer hoditi čez cesto po prehodu za pešce, odhod v posteljo ob točno določeni uri in še nešteto drugih) nujno potrebno za zdravo in varno življenje. Starši pa moramo pri postavljenih mejah vztrajati.
Kaj se zgodi, če otrok poruši mejo, starši pa je ne znajo več postaviti? Otrok postane nemiren, ker se ne počuti več varnega, saj lahko eksperimentira na področjih, ki jih ne pozna. Za zdrav razvoj v odgovornega človeka pa otrok potrebuje usmeritve in napotke, ki so vsebovani v mejah.
Se vam zdi to zapleteno? Je in ni. Komplicirano je takrat, ko nismo prepričani o svoji starševski kompetentnosti za opravljanje naloge vzgoje in ko ne vemo, kaj sploh pomeni biti starš. Preveč se zanašamo na napotke drugih pomembnih in v tem procesu pozabimo na poslušanje samih sebe in svojih notranjih občutkov, ki nam vedno povedo, kaj je v nekem položaju najbolje narediti.
Kaj se zgodi v odraslosti, če otrok ni imel trdno določenih starševskih mej? V najstništvu takšni otroci iščejo potrditev v družbi vrstnikov, ki so prav tako 'izgubljeni' na svoji poti iz otroštva v svet odraslih. Izrednega pomena za mladostnika je, da v vsakem trenutku ve, da ga čaka varen in ljubeč dom s starši, ki zahtevajo spoštovanje postavljenih mej. Staršem najstnikov svetujem, da skupaj z njim opredelite meje, torej oblikujete dogovor – tega morate upoštevati tako starši kot vaš otrok, ki postaja odrasel. S tem prevzamete vsak svoj del odgovornosti, ni več izgovorov, češ nisem vedel, ni mi bilo povedano, tega nisem slišal in podobnih.
Večino konfliktov med starši in najstniki povzroča raziskovanje mladih ljudi, do kam sežejo meje. Starši, ki so vzpostavili avtoriteto po sebi, imajo v tem obdobju ogromne težave, kar ne morejo razumeti, da je prej 'priden' in 'ubogljiv' otrok postal tako naporen, razdražljiv in živčen. Zakaj? Ker odraščajoči otrok išče svoje mesto v svetu odraslih, nima pa še opredeljenega svojega položaja moči, želi z izzivanjem prisiliti starše, da mu postavijo mejo. Tako se počuti varnega. Poslušajte ga.
Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok v reviji Lisa
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
