Poletne skrbi in stiske staršev

Počitnice so veliko olajšanje zlasti za tiste, ki imajo v šoli učne težave ali težave s socializacijo. Pa tudi staršem odleže. Začasno ni več skrbi glede učenja, preverjanja znanja, vseh težav, ki jih šolanje pač prinese.

Po drugi strani pa počitnice prinesejo tudi konec vsakodnevnega druženja s sošolci, s katerimi so otroci med šolskim letom preživeli kar velik del dneva in med seboj vzpostavili zaupne odnose.

Največje skrbi in stiske doživljajo starši mladostnikov

Starši mladostnikov, starih od 13, 14 pa do 17 let ali celo več. Te skrbi se nanašajo na več področij: s kakšnimi vrstniki se druži njihov otrok – so to v redu ali takšni, ki že pokadijo kakšno cigareto, morda marihuano, srkajo alkohol, se klatijo po mestu, doma lažejo in prikrivajo.

Se na vso moč upirajo svojim dolžnostim, ne želijo več z družino na izlete in na morje oziroma dopust?

Veliko časa pa bi porabili za druženje na lokacijah, ki starše spravljajo v stisko, z vrstniki, za katere vedo, da so slaba družba. In tako starši, ki jih skrbijo opisane težave, s strahovi pričakujejo poletne počitnice in bi pouk še kar malo podaljšali.

Mladostnik svoje starše doživlja popolnoma drugače

Starši mu prepovedujejo druženje s prijatelji, ki jih pred njimi celo zagovarja in predstavlja v dobri luči.

Dobi občutek, da so proti njemu in vsem, s katerimi se druži, da ga le omejujejo, ko rečejo, da se mora po dveh urah vrniti domov. Najraje bi videli, da je mladostnik kar največ časa z njimi, kar je seveda zadnje, česar si med zasluženimi počitnicami želi.

Komunikacija med starši in mladostniki

Starša mu želita seveda najbolje in zato v dobri veri pokomentirata njegovo družbo, navedeta, zakaj ta družba ni dobra, kaj za 14-letnika pomeni kajenje ali pitje alkohola, in kam vse to vodi, kar mladostnik vzame kot osebni napad nase in na vso klapo, zaradi česar se brani z vsemi štirimi in nazadnje odvihra iz prostora, kjer je pogovor potekal, v svojo sobo, se vanjo zaklene in zbeži v svoj svet, v katerem predeluje ravnokar doživeto.

Starša pa seveda ostajata z nemočjo in enakimi, morda celo večjimi strahovi, kot sta jih imela, preden se je ta pogovor oziroma konflikt sploh začel. Morda se celo začneta jeziti drug na drugega, ker je nekdo bolj popustil, ker nista združila svojih moči v sodelovanje, ker je nekdo vzrojil, izgubil živce, utihnil.

Kaj storiti v tem primeru?

Ali je že vse zamujeno, kar se tiče vzgoje? Ali je zadnji vlak že odpeljal? Kaj sploh še lahko storiva, da najin otrok resnično ne bo zašel v napačno smer, kjer se bo izgubil, morda celo propadel.

Življenje z mladostnikom je stalna bitka z njim in hkrati s številnimi čutenji, ki se v odnosu z mladostnikom prebudijo: nemoč, strah, panika, jeza, žalost, morda celo obup in na drugi strani upanje.

Z vsem tem pa je težko zdržati, ampak je treba, sicer bo mladostnik s svojim ravnanjem opominjal na to: z vedno večjo pripadnostjo slabi družbi, vedno večjo količino pokajenega in popitega, vedno daljšimi izhodi od doma.

Nezavedno bo s svojim vedenjem in odločitvami klical starše, naj stopijo ven iz kroga nemoči, saj so ravno oni tisti, ki imajo največjo moč. Največjo moč otroka obvarovati pred slabo družbo, vendar ne tako, da jo prepovejo, kajti to bo imelo ravno nasprotni učinek, ampak tako, da najprej oni predelajo svoje občutke nemoči in strahove. Preseči jo namreč morajo prav v nabiranju notranje moči, ki jo ima lahko samo starš, nihče drug.

S tem mladostnik daje staršem signale, seveda zelo posredne, da zadnji vlak še ni odpeljal, da vanj ne bo vstopil, vse dokler tudi starša ne bosta.

Ko bo mladostnik sam pri sebi začutil, da je dom, čeprav se on trenutno druži s slabo družbo, tisti pristan, kjer je varno, mu slej ko prej iskanje pripadnosti in sprejetosti v tej družbi ne bo več potrebno.

Začutil bo, da je to, kar je iskal zunaj, možno dobiti tudi doma, ob mami in očetu.

Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije v reviji Lisa

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord