Center za empatijo se nahaja v čelnem režnju možganov oziroma so tam tako imenovani zrcalni nevroni, s pomočjo katerih se posameznik lahko poveže z drugimi.
Pri nekaterih ljudeh se predeli možganov, ki izvajajo funkcijo empatije in ki so bili poškodovani zaradi zlorab, fizičnih poškodb ali genetike, razvijejo v manjši meri ali pa sploh ne.
Kaj sploh je empatija?
Definicij je več. Nekateri trdijo, da je to čustvena sposobnost, ki človeku omogoči, da se na drugo osebo odzove na nežen in skrben način. Drugi jo opisujejo kot sposobnost, da v drugem najdemo sebe in v sebi drugega, torej se znamo odzvati na njegove misli ali čustva.
Empatija ima dve stopnji,
- in sicer prepoznavanje čustvenih stanj druge osebe in
- kako se na to odzovemo.
Povedano enostavneje: empatija pomeni, da nesrečo prepoznamo in reagiramo, človeku poskusimo pomagati.
Nezmožnost vživljanja v drugega
Ljudje z zmanjšano stopnjo empatije se ne zmorejo vživeti v drugega, zanimajo jih le njihovi lastni cilji, želje, načrti. Sebe imajo za center sveta in vsi drugi bi se morali vrteti okoli njihovih potreb. Zato strokovnjaki pravijo, da so na najnižji stopnji empatije psihopati, malce više na lestvici pa mejne osebnosti različnih vrst.
Preberite: Kako prepoznati sociopata?
Pozitivno stopnjo empatije, četudi je ta nizka, imajo ljudje z različnimi boleznimi, kot sta avtizem oziroma Aspergerjev sindrom. Z nizko empatično opremljenostjo lahko označim tudi tiste, ki so sebični ali narcisoidni, saj zase trdijo, da so veliko boljši od drugih, čustva in reakcijeokolice pa jih sploh ne zanimajo.
Empatija žensk in moških
Malce sem prebirala različne vire glede nastanka razlike v empatiji med moškimi in ženskami, saj razlika med spoloma obstaja.
Takole piše v eni od raziskav: do 8. tedna so možgani vseh zarodkov enaki in prav vsi so ženskega spola. Tiste, ki imajo gensko zasnovo XY, v osmem tednu zalije spolni hormon testosteron, ki preplavi možgane in jih spremeni v moške. Testosteron pri tem uniči del središč za čustva in komunikacijo, zato imajo moški manj empatije od žensk, ženske pa so prav tako boljše pri poznavanju čustvenih izrazov na obrazu drugih.
Vrste empatije
Obstajajo trije tipi empatije. Sem se tudi v to malo bolj poglobila, ker pogosto prepoznam ljudi v različnih odnosih, ki ne znajo ali ne zmorejo izražati empatije do drugih, četudi jim je mar in ne zamahnejo z roko v maniri: kaj pa me briga stiska drugega. Kot da so v nekakšnem primežu odtujenosti od lastnega čustvovanja. Tega običajno niti ne opazijo, ker je to njihov vzorec odzivanja, a trpijo njihovi družinski člani ali sodelavci. Brez empatije ni zdravih in iskrenih odnosov ter obojestransko spoštljive komunikacije.
Empatijo lahko razdelimo na
- kognitivno, kar pomeni, da se razumsko ustavimo in razmislimo, kar sploh čutimo mi in kaj čutijo drugi, ali
- emociaonalno, ta pa pomeni, da avtomatsko občutimo, kaj čutijo drugi.
- Tretja je tolažilna empatija, ko pomagamo drugemu brez razmisleka, tako rekoč avtomatično.
Sočutje je nekakšen približek empatiji oziroma v pogovornem jeziku jo uporabljamo običajno kot sopomenko.
In zdaj si poskušajte odgovoriti, zakaj premnogi pari v svojih odnosih ne uporabljajo sočutja do drugega? Zakaj iščejo zgolj napake? Zakaj starši ne prisluhnejo svoji najstniški mulariji, ki je v stiski, in ji ne izkažejo pripadajočega sočutja? Ker mi vsi potrebujemo ramo, na kateri se lahko izjokamo, rešitve pa bomo že poiskali malce pozneje.
Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok. Članek je bil objavljen v reviji Lisa.
Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali kaj povprašali, pogumno pišite na info@svetovalnica.si ali pokličine na tel. št. 031/666-168. Več pa si preberite še na www.svetovalnica.si in www.facebook.com/Svetovalnica.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
