O vzgoji, ki temelji na udarcih, kaznovanju za vsako figo in na neupoštevanju osebnostnih značilnosti posameznega otroka.
Kaj pomeni 'hudi vzgojni ukrepi'?
Tradicionalno pojmovanje vzgoje, ki ga še dandanes lahko srečamo ponekod v Sloveniji, je vključevalo brezpogojno uboganje staršev, predvsem očeta, in to za vsako ceno.
Ni bilo možnosti, da bi otrok lahko povedal svoje mnenje, željo ali izrazil lastno stisko. Oče je bil tisti, ki je vse odrejal, ukazoval, dajal navodila in seveda s tepežem kaznoval otroka, ki se je morda spozabil, ki se je po njegovem mnenju nespodobno vedel med kosilom ali ki celo ni mogel pojesti celotne količine hrane na krožniku. Če otrok ni prinesel domov samih odličnih ocen, se je tudi zlomila nova kuhalnica na otrokovem hrbtu.
Vse to otrok skriva pred sošolci, sram ga je, ker se nad njim izvaja fizično in psihološko nasilje, skriva modrice in išče razne izgovore, da se pri uri športne vzgoje ni treba preobleči v športna oblačila, ki običajno razkrijejo malo več kože in morebiti kako podplutbo.
In takšna vzgoja je še vedno prisotna, sploh si nočem zakrivati oči pred dejstvom, da še vedno številni starši izživljajo svojo bolečino, travme in frustracije na lastnih otrocih, z izgovorom, da so tudi sami bili vzgajani s tepežem in brez ljubezni, pa da so zrasli v 'normalne' ljudi in da ne bo nič narobe z njihovimi otroki, če dobijo kako bunko ali dve, to da jih bo le okrepilo.
Grozno mi je, ko slišim in vem za tovrstne primere. Kar verjeti ne morem, da se je to dogajalo njej, moji sošolki, ki si je upala svoje grozovito otroštvo opisati in tudi predstaviti širši javnosti, in da se še kar dogaja otrokom po naši ljubi deželici.
Res je sicer, da je še pred nekaj desetletji veljalo (preberite knjigo Prvotno besedilo življenja, avtorice Alenke Puhar, kjer je opisana zgodovina otroštva na Slovenskem), da otroci potrebujejo trdno roko, ki vzgaja in ne popušča, kar je bila domena očetov ter matere, ki naj bi bile bolj popustljive in sočutne.
A kaj, če ima otrok mater, ki jo je prav tako strah moža in zaradi njegovih groženj tudi sodeluje v fizičnem in psihičnem nasilju in zlorabi lastnega otroka ter se s tem izogne kazni in zapostavljanju moža v smislu, da ni dovolj natepla otroka ali da je preveč popustila pri kakšni kazni, saj ima tudi sama 'zlomljeno' hrbtenico v psihičnem smislu.
A si lahko predstavljate, kaj naredi takšna netolerantna vzgoja otrokovi nedolžni osebnosti in njegovim čustvom?
Je nebogljen, v celoti odvisen od staršev in njihove volje, zahtev in namer, ne sme in ne more se upreti ter je prepuščen na milost in nemilost.
Otrokova notranjost kriči po ljubezni, tolažbi, toplini in sočutju, dobi pa le mrzel pogled, čustven hlad, nasilje vseh oblik in zanikanje njega kot osebnosti. Da, to se še vedno dogaja.
Če povprašate starše, ki tako 'vzgajajo' otroke, boste dobili enake odgovore, da ga s tem pripravljajo na življenje, da otrok tako ali tako nima pravice do lastnega mnenja, in izgovor, da starši najbolje vedo, da je to dobro za otroka, ter podobne zanikovalne trditve.
Ozrimo se vase
In poskušajmo sebe postaviti v vlogo otroka, ki se ne more braniti in ne ve, kdaj bo padalo po njem. Se grozno počutite? Nimate občutka varnosti? Strah vas je vsakega trenutka?
No, točno tako se počutijo vaši otroci, če si vzamete neprimerno pravico, da z nasiljem vzgajate.
Prosim, takoj prenehajte!
Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
