Obstajata dve vrsti ljudi, ki menijo ...
"Tak/-a pač sem!"
- Ena skupina se vede grdo in nikakor noče prevzeti odgovornosti. O njih v tem članku ne bomo govorili. Zakaj? Ker to izkoriščajo le kot izgovor. Pri njih pomagajo le ostre besede.
- Druga skupina pa je resnično prepričana, da so lahko le takšni, kot so. Pogosto dovolijo, da se z njimi ravna grdo, ali se pustijo izkoriščati. Trpijo. Kot trpijo ljudje, ki se hitro razjezijo ali pa jih zlahka užalimo. Dobra novica: lahko gre tudi drugače.
No, drži, da nikoli ne moremo povsem iz svoje kože. To je čisto jasno. A bodite prepričani, da ste lahko včasih tudi drugačni. Povedali vam bomo, kako priti do tja.
Ali lahko tudi drugače?
Prepričanje, da se lahko vedemo oziroma odzovemo le na en način, je ena od največjih ovir za srečo v našem življenju.
Psihologi so o tem trdno prepričani. Kdor verjame, da nima nobene druge izbire, se počuti nemočnega. Je tako rekoč žrtev samega sebe. In to ni dobra podlaga za zadovoljstvo. In velika ovira, saj se človek ne more razvijati, ne more doseči ciljev ali pa se za nekaj boriti.
Nova spoznanja kažejo, da naša osebnost ni nekakšna toga materija, ki nam je bila položena v zibko in ostaja nespremenjena od našega otroštva. V vsaki starosti se lahko namreč na novo naučimo določenih lastnosti in sposobnosti. To sicer ne pomeni, da povsem spremenimo svojo nrav. Kdor je zelo občutljiv, verjetno ne bo nikoli drzen tip osebe. Lahko pa vadi, kako se bolj sproščeno spopasti z bolečimi opazkami.
Koliko jih je v meni?
V naši osebnosti ne obstaja le eno pravo jedro. Ljudje smo veliko bolj raznovrstni in kompleksni, kot si mislimo. Vsakič se odzovemo drugače – glede na potrebo, nasprotnika, položaj. Vzrok je predvsem v tem, da imamo različne vloge. Smo hčerke, vnukinje, prijateljice, mame, uslužbenke – in kot take se tako tudi vedemo. Nikoli ne obstaja le en 'pravi' odziv. Če ste zasebno živahni, v službi pa zadržani, to še ne pomeni, da na delu ne kažete svojega pravega obraza.
Lahko ste namreč oboje: živahni in zadržani. To je le kazalnik, kaj vse se skriva v nas in kaj vse lahko izkoristimo. In bi tudi morali!
Strahovi? So nekaj povsem normalnega.
Nekaj spremeniti. Poskusiti nekaj novega – s tem je večinoma povezana negotovost. Človeka postane malce strah. Kaj pa, če mi ne bo uspelo? Kaj pa, če bom ob tem izgubil sebe? Kaj bodo rekli drugi? Kaj si bodo mislili o meni?
Brez skrbi. Vse to je povsem normalno. In celo dobro. Kajti ta občutek nam pokaže, da gre za nekaj, kar potrebuje našo pozornost. Saj vendar nočemo porabiti celotnega napora za določeno stvar. Ali pa se v nekaj siliti in izkrivljati. Samo malce pogumnejši želimo postati. Ali pa bolj sproščeni. Ali pa bolj nespametni, usmerjeni v cilj ...
Skromni začetki
Ko želimo nekaj spremeniti, je pomembno, da se ne preobremenjujemo preveč. Če bi se denimo radi več ukvarjali s športom, si ne postavite cilja, da boste tekli vsak dan. To je po nepotrebnem preveč naporno pa tudi nerealistično. Ne bo vam uspelo in potem boste imeli 'dokaz', da ne zmorete.
Dovolj je, da začnete z malenkostmi. In zanje se tudi pohvalite. Če se vam bo morda uspelo zasmejati ob neki neprimerni opazki in se pri tem ne boste počutili napadeno, ste lahko kar ponosni. Naslednji korak je odrezav odgovor.
Povlecite meje
Pogosto ostanemo vkopani v stare vzorce vedenja, ker tako od nas pričakujejo drugi. Ker je zanje tako praktično, da smo popustljivi. Da naredimo delo kolegov ali pa da pospravimo celoten dom. Kdor želi sebi in drugim pokazati, kaj vse se še skriva v njem, naj se poskusi postopoma osvoboditi pričakovanj drugih. K temu spada tudi veličastna beseda NE.
Odmik
Verjetno najpomembnejša vaja pa je, da bolje spoznate sebe, in to tako, da od časa do časa pogledate nase z določene distance. Pomaga, če ustvarite odmik med sabo in svojimi čustvi ter občutki. Takrat lahko opazite, da ste veliko več, kot si mislite o sebi. Ja, veliko bolj čudoviti in vsestranski ste!
Vseživljenjsko učenje
Prej je prevladovalo mnenje, da se naše možganske strukture in s tem tudi naš značaj razvijajo v mladih letih, potem pa bolj ali manj ostanejo nespremenjeni.
Danes vemo, da naš miselni organ vse življenje ostane fleksibilen in spremenljiv. Znanstveniki temu pravijo plastičnost možganov. Če doživimo nove izkušnje, se nekaj naučimo ali pa se z nečim ali nekom spoprimemo, se ustvarijo nova mesta prereza in omrežja, ki vplivajo na naše prihodnje vedenje.
Preberite še:
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
