10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša

Ranjeni notranji otrok

Ranjeni notranji otrok (foto: Shutterstock.com) Shutterstock.com
8. 2. 2013

Morda se sprašujete, kaj je zdaj to. Kakšen ranjeni notranji otrok, saj sem odrasla oseba! Sposobna biti žena, mama, sestra, preskrbeti družino čustveno in materialno, hoditi v službo, imeti konjičke, se družiti, zabavati.

Vendar se nam nemalokdaj, zlasti v konfliktnih in težkih trenutkih s partnerjem, otroki, starši, zgodi, da se v nas, v naši notranjosti nekaj prebudi. Občutki, da v trenutku konflikta nisi slišana, ljubljena, potolažena, ampak v stiski, čutiš žalost, morda osamljenost in zapuščenost.

To se nam vsem se dogaja

Ko želimo, da možje pomijejo posodo, ker smo jo me že petič ta teden, da oni otrokom preberejo pravljico za lahko noč, ko nam očitajo, da smo preveč zapravljive, neodločne, naivne, podredljive, ko nam ni všeč, da delajo cele dneve in nimajo časa za nas, za družino, ko si želimo v kino, na večerjo, sprehod, pa so preutrujeni ali je po televiziji ravno nogomet, atletika ali košarka.

Dober primer so ne samo partnerski, družinski odnosi, kar se tiče prebujanja globokih občutkov, ampak tudi službeni. Da se bojimo šefa, hočemo vse narediti perfektno, ker ne zaupamo vase, si želimo pohvale, pa je nikoli ne dobimo, nam kar nalagajo delo, pa ne znamo reči, da je dovolj. Pa smo zato žalostne in jezne nase, ker ne znamo postaviti meja, ne znamo reči ne.

Ste se že kdaj vprašali, od kot vse to izvira?

Da ob sporu s partnerjem doživimo stisko, imamo občutek, da nas bo zapustil, da bomo ostale same, da bo naredil nekaj nepredvidljivega, kar šel, da v službi kar delamo in kimamo in hkrati ne znamo reči, dovolj je, v nas pa jeza kar narašča? Pa ne le jeza na šefa, ampak predvsem nase. Od kod nam to?

Če pobrskamo zelo nazaj po svojih otroških spominih in v sebi začutimo majhnega otroka, deklico, ki je morala biti pridna, se ne jeziti, morala pa je ubogati, biti lepo vzgojena, prijazna, spoštljiva do odraslih, ki se jih je morala tudi bati.

Morda njene želje in potrebe sploh niso bile pomembne, je bil morda tam sorojenec, ki je bil staršem bolj ljub, drag? Je deklica ob starših doživljala, da je ne bosta imela rada, če ne bo pridna, jo dala drugim ljudem, ker nagaja, jo bo kdo odpeljal, vzel, če bo nemogoča? Začutiti deklico, ki je starši takrat niso popolnoma čutili, bili sočutni z njo.

Danes ta deklica še vedno obstaja. Še vedno je stara tri, štiri, pet ali deset let in govori, kriči ravno v svojih neizpolnjenih, preslišanih potrebah in željah, v strahovih, jezi, žalosti, nesprejetosti. Njen glas se prebudi ravno v situacijah, nabitih z emocijami.

Sporoča, da se ob možu, ki ga ni nikoli doma, počuti tako osamljeno in zapuščeno kot v otroštvu ob očetu, ki ga prav tako ni bilo nikoli doma, da ob vsakem konfliktu z njim čuti, da bo ostala sama, da jo bo zapustil, našel drugo kot nekoč, ko so ji starši dejali, da je ne bodo imeli radi, če ne bo pridna, vsega pojedla, hitro zaspala, nehala nagajati sestrici.

Da ima občutek, da ni pomembna, ko mož najde čas za pijačo s prijatelji, kot ni bila pomembna takrat, ko se je rodil mlajši bratec, ko je navdušena želela staršem nekaj povedati, pa niso imeli časa zanjo.

Glas deklice pa se oglasi tudi v službi, ko je jezna nase, ker ne zna postaviti meja, izraziti jeze, se postaviti zase. Ker kot deklica jeze ni smela izražati, ker je morala tiha in pridna, pridne deklice pa se ne kremžijo, ne tepejo in ne kričijo. Ker je takrat morala čutiti strahospoštovanje do staršev, vzgojiteljev, učiteljev in vseh drugih avtoritet. Tudi zato se ta deklica danes ne zna jeziti, postaviti zase, ne biti prestrašena in trepetajoča pred šefom.

Dekličin glas govori o temeljnih potrebah po ljubezni, sprejetosti v tem, kar je, varnosti, gotovosti, pa tudi o njeni nemoči in ranah, ki so bile povzročene že daleč nazaj, v otroštvu, pa so danes ob čustvenih trenutkih znova odprte, nanje se ponovno natrosi soli.

Svojo notranjo deklico najlepše potolažimo, če ji rečemo ali zanjo storimo to, kar smo si v tistem trenutku, ko smo bile majhne, želele, da bi dobile od bližnjih ljudi, pa nam tega niso znali dati.

Iz sočutja do svojega notranjega otroka izvira tudi veliko ljubezni do odraslega sebe, življenjske, notranje moči, kako živeti lepše in polnejše zdaj, ta trenutek, v prihodnosti.

Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije v reviji Lisa

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri