To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
3 preprosta pravila, kako se znebiti maščobe na trebuhu
3 preprosta pravila, kako se znebiti maščobe na trebuhu

Kako prepoznati lažnivca? Razkrivamo znake, ki so običajni indikatorji, da vam oseba laže

Kako prepoznati lažnivca? Razkrivamo znake, ki so običajni indikatorji, da vam oseba laže (foto: Profimedia) Profimedia
22. 7. 2018 Vir: Lisa

Kako dobro lažete? Če trdite, da niste med najboljšimi lažnivci, potem to le pomeni, da nimate dovolj treninga.

Ja, laganje zahteva vajo, ker vaja vedno dela mojstra, kar posledično pomeni, da kvalitetni lažnivci niso rojeni, ampak se v to postopoma in vztrajno razvijejo. Z vajo. Z lažmi.

Kdor veliko laže, bolje laže. In sodeč po novih raziskavah z univerze Northwestern, se moramo na laganje tudi pripraviti.

Kajti laž najbolje prenesemo naprej, če ji tudi sami verjamemo. A ker mi vemo, da je laž, so naši možgani vedno v konfliktu z dvema informacijama – s tisto resnično in tisto lažno. Da bi lahko kar najbolj prepričljivo servirali neko laž, moramo po besedah omenjene študije sami sebe o tej laži prepričevati 20 minut. Po 20 minutah naj bi svoje lastne možgane že tako trenirali, da bi organsko dojemali laž kot resnico in bi tako to posredovali enako prepričljivo, kot če sploh ne bi lagali. Laganje torej zahteva trening.

A zakaj bi lagali. Oziroma še več – zakaj bi lagali sebi? Zakaj bi se hoteli prepričevati o neki laži ali izkrivljeni resnici?

Zato, ker je včasih laž lahko zelo spodbujajoča za naš nadaljnji razvoj. Za to, da naredimo korak naprej. Ker laž ni nujno laž – lahko je le nam nasprotno mišljenje, ki ga je dojemamo kot resnično. Na primer: če se boste 20 minut prepričevali, da ste sposobni, pametni in odlični govorci, boste javni nastop, ki ga imate morebiti jutri zjutraj, opravili veliko bolje, kot če bi pred ljudi stopili prepričani, da ste katastrofalni komunikator, obenem pa še neumni in nesposobni. To je potemtakem pozitivna laž. Laž, s katero lahko pretentamo svoje sicer izredno fleksibilne možgane, ki nas, kot pravijo na univerzi Northwestern, radi včasih zavajajo.

A vse laži vendarle niso tako dobronamerne. Takrat pa je potem bolj kot znanje o tem, kako lagati, pomembno znati prepoznati, ko nam nekdo laže.

Razkrivamo vam nekaj znakov, ki so običajni indikatorji, da vam oseba, s katero govorite, najverjetneje ne podaja najbolj resničnih podatkov.

Razširjene zenice

Eden najbolj neopaznih, a obenem tudi najbolj ključnih indikatorjev laganja so prav razširjene zenice, saj so znak, da možgani delujejo s polno paro. In ko lažemo, možgani vsekakor hitijo na najvišjih obratih, saj ustvarjajo novo zgodbo, ki je ne morejo črpati iz spomina.

Zato bodite pozorni, ko naslednjič postavite neprijetno vprašanje – razširjene zenice verjetno namigujejo, da vam vprašana oseba podaja sproti izmišljeno zgodbo ali pa se njeni možgani poskušajo spomniti v naprej zastavljen – in seveda izmišljen – scenarij.

Pogled v zgornji levi kot

Znano dejstvo je, da leva polovica naših možganov upravlja logiko in spomin, desna stran pa je posvečena ustvarjalnosti. Zato običajno pogledamo v desno, kadar dostopamo do informacij v levem delu možganov – to je takrat, ko se želimo nečesa spomniti, ko govorimo resnico in potrebujemo le že znane informacije iz našega spomina.

Ko pogledamo v levo, pa dostopamo do kreativnosti našega desnega možganskega režnja, kar običajno pomeni, da snujemo dodelano, kompleksno in nadvse ustvarjalno laž.

Ta tehnika določevanja, če nekdo laže ali ne, je sicer precej nezanesljiva, pravijo na univerzi Northwestern, ker lahko številni drugi faktorji vplivajo na to, kaj med podajanjem odgovora počnemo s telesom. Pogosto se namreč med gestikulacije, ki naj bi jih počeli med laganjem, štejejo tudi prekrižane roke, praskanje po nosu (ali po zatilju) in odmikanje pogleda, vendar vse to niso absolutno zanesljivi znaki. Včasih to počnemo zaradi emocionalnih vzgibov, ker smo nervozni, prestrašeni ali pod stresom, pa to še ne pomeni, da avtomatično tudi lažemo.

Prisiljen nasmeh ali polovični nasmeh

Obrazne izraze običajno povezujemo s čustvenimi odzivi, a so lahko tudi pomemben faktor v prepoznavanju laži. Ker na laži in izmišljene scenarije nismo čustveno vezani, včasih nezavedno zaigramo čustva s svojim obrazom, poskušajoč, da informacijam, ki jih posredujemo, damo dodatno težo.

Obrazni izrazi so običajni pri lažeh bolj osebne narave, torej takrat, ko lažemo o odnosu, zdravju ali kakšnih drugih zelo osebnih podrobnostih.

Preveč odlašanja pred odgovorom

Ko nekdo potrebuje nepričakovano dolgo časa za odgovor, nam to že samo po sebi postane sumljivo. A tu ni pravila, koliko časa je predolgo. Odzivni čas je namreč popolnoma relativen in je odvisen od kompleksnosti vprašanja.

Da bi lahko točneje prepoznali, ali nam oseba laže, ji moramo zastaviti dve med seboj podobno kompleksni vprašanji, med katerimi mora biti eno takšno, na katero vemo, da bodo odgovorili po resnici. Kar pomeni, da če nekoga vprašate, kje je zaposlen in katerega leta je rojen, bi moral na ti dve vprašanji odgovoriti v približno istem času.

Nenaden gib z glavo

Med pomembnimi znaki laganja je forenzična psihologinja dr. Leanne Brinke uvrstila tudi nenaden gib z glavo, ki je opazen, ko osebi postavimo direktno vprašanje.

Običajno oseba, ki laže, ob postavitvi vprašanja, na katero ne želi odgovoriti iskreno, glavo s hitrim gibom premakne nazaj, skloni ali rahlo nagne v stran. To se običajno zgodi, tik preden oseba posreduje odgovor.

Ponavljanje besed ali fraz

Ta indikator se največkrat pojavi zato, ker osebe, ki lažejo, poskušajo tako vas kot sebe prepričati o laži, ki jo posredujejo. S ponavljanjem to laž potrjujejo v lastnih mislih. Obenem pa je to tudi zelo pogosta tehnika, kadar si želimo med pogovorom kupiti nekaj časa, da zberemo misli in poiščemo način, kako bomo svojo laž razvijali naprej.

Prekrivanje ust ali ranljivih delov telesa

Zelo pogosta gesta pri laganju je, da lažnivec popolnoma nezavedno z roko na takšen ali drugačen način prekrije svoja usta. To je običajen znak, da se oseba ne želi soočiti z vprašanjem in posredno z odgovorom, ki ga mora dati.

Dotikanje ust je zato pogosto znak, da oseba ne želi razkriti vseh informacij, ali da informacije, ki jih podaja, niso resnične. Podobno velja tudi za dotikanje drugih ranljivih delov telesa – največkrat grla, prsi, glave ali trebuha.

Na te signale so največkrat pozorni odvetniki v sodnih dvoranah, prav tako pa so del profiliranja oseb med zaslišanji, ki jih vodijo FBI-preiskovalci.

Ljudje smo očitno slabi lažnivci, če obstaja toliko (in še več) indikatorjev, ki razkrivajo, da naši možgani vedo več, kot kanimo povedati. Psihologi pravijo, da je teh znakov še vsaj dvakrat toliko, vključujoč prestopanje, kazanje s prstom in seveda spremembe v dihanju, a ker jih ne smemo jemati preveč strogo, je morebiti prav, da vsaj za šalo vključimo tudi tistega, ki pravi, da je nekaj stoodstotno laž, če pride iz ust politika.

Tekst: Darjo Hrib

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri