Razvajen otrok je zanemarjen otrok

27. 2. 2014
Deli
Razvajen otrok je zanemarjen otrok (foto: Shutterstock.com)
Shutterstock.com

Razvajanje je v dobi neoliberalizma dokaj razširjena praksa. Ker je danes denar sveta vladar, ker smo prestopili iz socializma, kjer ni bilo neskončne izbire igrač in možnosti za animacijo otrok, ampak drevo in rolka, pa kakšna barbika, podarjena od sorodnikov iz Nemčije, in mleko od sosedovih krav.

Ob poplavi možnosti igrač in nakupov smo obremenjeni vsi. Predvsem starši, ki morajo izbrati med pravimi materiali, znamko, ceno, ekološko ozaveščenostjo in didaktično vrednostjo igrač.

Pa otroci, ki imajo vsega dovolj, stvari dobijo, še preden si jih zaželijo, v poplavi stvari so zmedeni, zato je tudi igra kratkotrajnejša, koncentracija slabša. Predvsem pa odraščajo z občutkom, da je na tem svetu možno dobiti vse, da to prihaja od staršev in starih staršev, z ničelnim vložkom truda ali hrepenenja po nečem, prek česar se ne učijo potrpežljivosti in vztrajnosti.

Razvajen otrok je zanemarjen otrok

Dobiva napačne stvari, ki so potrebne za njegov zdrav razvoj z dolgoročnim ciljem postati samostojna in neodvisna oseba.

Namesto pozornosti risanke, namesto igre televizijo, namesto pomoči in sodelovanju pri domači nalogi že izdelano nalogo od staršev, namesto motiviranosti k počitniškemu delu visoko mesečno žepnino, namesto pomoči pri nakupu prvega avtomobila podarjen prvi avtomobil, ki ni ravno stara petka ali zdelan renault.

Vedno starejši so, vedno več dobijo, s čimer starši spodbujajo filozofijo za mojega otroka vse, predvsem to, česar jaz nisem imel, pri čemer se ne zavedajo, da mu ne delajo koristi, ampak škodo.

Da ne bo vajen sam poskrbeti zase, da se bo vedno zatekal po pomoč staršev, ki mu je samoumevna. Ne bo motiviran za cilje, ker so mu veliko ali vse nudili in naredili starši, ampak apatičen in otopel.

Zakaj starši to delajo?

Da, en motiv je brezpogojna ljubezen do lastnih otrok, ki pa v tem primeru to ni.

Skriti motiv je lastna nemoč in neupoštevanje resničnih otrokovih potreb – po sprejemanju, pozornosti, naklonjenosti, pristni ljubezni, ki izvira iz tistega pristnega starševstva.

Starši si kupujejo ljubezen in starševstvo

Tukaj tudi intuicija odpove, ker je na delu krivda in posledično popuščanje staršev, čemur rečemo permisivna vzgoja, ki danes kraljuje tudi v vrtcih in šolah – razpuščeni otroci, nemočni učitelji.

Pa si poglejmo primer razvajajoče matere

Ki je že zdavnaj pozabila, kako se ravnati po lastni intuiciji, ki je vedno pravilna.

Ta mama posledično otroka ne začuti v potrebah, ampak se na vso moč trudi, da bi otroku ugodila v potrebah in željah. Ker če mu ne, začuti breme krivde. Če si otrok želi nove igrače, ker je staro namerno pokvaril, bo mama pod pritiskom lastne nemoči popustila in mu jo kupila.

Najprej bo nase seveda jezna, kar bo tiščala v sebi in se samoobtoževala: Že spet sem mu nasedla. Tega si ne bi smela dovoliti. Ali pa bo jezo usmerila na otroka: Zadnjič si me takole obrnil okrog prsta. Da se boš zdaj vsak dan igral z igračo, sicer ti jo vzamem in ne kupim nobene več.

Zaradi občutka jeze se mama nato počuti krivo, ker otroku lahko njen čustveni izpad resno škoduje. Da krivdo zmanjša, začne opravičevati svoje dejanje: Tako rad se je igral s prejšnjo igračo, ki jo je uničil, da ga ne morem prikrajšati za nadaljnje užitke ob igri. Saj je ni uničil nalašč. Tudi drugi starši bi ravnali enako, sicer otrok trpi. Kupila sem mu jo, ker ga imam rada, sploh ko me milo prosti s tistimi modrimi očmi.

Razvajajoča mama otroka ne razume v njem samem in širšega razpona postavljanja meja. Da ima vzrok, ki je v tem primeru razbita igrača, posledico, da ne dobi nove igrače. Tako se nauči, kakšno vedenje in odnos do igrač je pravi in odgovoren, kakšen pa neodgovoren. Starši mu s tem vgradijo kompas odgovornosti in dovoljenih meja.

Mama, ki si otroka kupuje, to dela zaradi lastne potrebe po sprejetosti pri otroku, da bo ob njem gradila samozavest dobre in ljubeče mame, ki otroku ne prizadene stresa, ampak mu daje samo lepo. Pravzaprav pa se ravno s tem odnosom do otroka in sebe razvrednoti sama v sebi.

Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"