Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
V čem bi se morali preizkusiti glede na vaš astrološki znak
V čem bi se morali preizkusiti glede na vaš astrološki znak

Resnice, ki jih moramo sprejeti, da bomo srečnejši

Resnice, ki jih moramo sprejeti, da bomo srečnejši (foto: Profimedia) Profimedia
12. 5. 2019 Vir: Lisa

Nekega večera med spremljanjem skorajda užitne televizijske serije se je nekomu zdelo popolnoma smiselno, da glavnega igralca prekine sredi stavka in meni, gledalcu, zmoti koncentracijo z nadležno dolgim oglasnim blokom.

Ker je bil daljinski upravljalnik dovolj daleč na kavču, da bi ga dosegel le, če bi naredil en nenačrtovan trebušnjak, sem se odločil, da je veliko bolj smelo, če pač potrpim in pogledam ta niz reklam. Bilo je na svoj način poučno.

Če združim posredovane informacije, sem v nekaj več kot petih minutah izvedel, da imam prhljaj, ker ne uporabljam pravega šampona, da imam suho kožo, ker nimam najnovejše kreme za obraz, da imam najbrž umazane rjuhe, ker jih potem, ko je na njih manjše mesto odigralo blatni fuzbal, nisem opral s pravim praškom, ker ne jem pravih sladkarij, nisem dovolj srečen, da bi se lahko nasmejan valjal po pšeničnem polju, in bržda smrdim pod pazduho, ker namesto dezodoranta, ki drži 72 ur, raje uporabljam redno prhanje.

Seveda me nič od tega ni ganilo. Pred kakšnimi 15 leti bi mogoče me (predvsem bi me zmedlo, zakaj ljudje igrajo blatni nogomet na veliki rjuhi), danes pa mi je jasno, da imajo mediji pač nalogo, da poskusijo kar čim bolj pretkano v nas vzbuditi nezadovoljstvo. Ker ko smo nezadovoljni, kupujemo.

Ob tem sem se zavedel, da je spoznanje o oglaševalskih taktikah le ena od številnih malih lekcij, ki se jih moramo priučiti, da smo lahko v življenju končno (vsaj nekoliko bolj) srečni.

Teh lekcij ni malo. Pridejo z leti, izkušnjami in padci. Tu so tiste, za katere sam menim, da so verjetno najpomembnejše.

Ne moremo biti srečni na ukaz.

Seveda bi vsi okoli nas želeli, da smo vsak dan pozitivni in nasmejani. Delodajalci zato, da motivirani in z zagonom vestno opravljamo svoja delovna opravila, prijatelji zato, da jih potrpežljivo poslušamo, ko na nas odlagajo svojo travmatično prtljago, in partnerica zato, da vsaj nekdo v njenem življenju razume, kako težak dan je imela.

Bolj smo servilni s svojo dobro voljo, bolj se od nas pričakuje, da jo imamo na zalogo in vedno pri roki. Kar pa pomeni, da ko se sami bavimo s težjimi čustvi, si niti več ne dovolimo časa, da bi jih ustrezno predelali.

Ko postane jasno, da ne moremo biti ves čas srečni samo zato, da ugodimo drugim, si znamo vzeti čas za tiste kilave trenutke, ko moramo tudi mi biti malce otožni, nesrečni, jokavi in, ja, tudi tečni.

Spremembe so neizogibne.

Kot nekdo, ki naravnost sovraži spremembe, je bila ta realizacija zame verjetno najtežja. Ne glede na to, kako zelo se trudimo ohraniti status quo, četudi le zato, ker se s poznanim počutimo na varnem, življenje poskrbi, da se stvari tu in tam vedno malce premešajo.

A ko se spremembe vendarle zgodijo in se z njimi pogumno soočimo, obenem ugotovimo, da nas najverjetneje ne bodo pokončale. Resda so neprijetne, običajno se pripetijo v najbolj neprijetnem času, ampak predstavljajo tranzicijo, ki nas poganja naprej. S tem naukom začnemo na spremembe gledati kot na osvobajajoče, namesto na uničujoče trenutke.

Če srečo iščemo v stvareh, je ne bomo našli.

Ni se težko prepričati, da bi bili srečni, če bi imeli višjo plačo. Boljšo službo. Manjšo cifro, ko stopimo na tehtnico. Lepši kavč. Večjo televizijo. Novejši avto. In potem smo na silo nesrečni, dokler tega ne dobimo, a kaj, ko se potem pojavi nova stvar, ki nam manjka. Naslednji manjkajoči košček do popolnega življenja.

To je začarani krog, ki se nikoli ne konča. Ko razumemo, da si sreče ne moremo kupiti, jo začnemo iskati v sebi. Takrat lahko odkrijemo, da se pravi razlogi za veselje skrivajo vse drugje, kot pa v materialnem.

Kritika in obsodbe drugih običajno izvirajo iz njihovih lastnih frustracij.

Tisto, ko poln veselja poveš prijatelju, da si končno kupil Playstation 4, in ti reče, da imajo samo otroci in brezposelni čas igrati igrice. Ampak je jasno, da se za to kritiko skriva njegova lastna frustracija, ker si sam ne more kupiti tega čudeža domače zabave in bo moral svoj dolgčas še naprej preganjati z zastonjskimi igricami na telefonu.

Šalo na stran – frustracije, ki so vir gneva, izhajajo od znotraj, in to velja za vse nas. Če se kdaj čutite razdraženi, netolerantni, nepotrpežljivi ali imate potrebo, da nekomu uničite veselje, je razlog za takšno emocionalno stanje verjetno v vas samih. Premislite, raziščite in to zacelite.

Telo in um nista med seboj ločena koncepta.

Vse predolgo smo ta dva pojma obravnavali ločeno, dokler niso modernejše analize pokazale, da moramo za telo skrbeti ravno tako kot za um. Tudi telo ima spomin. In um deluje le kot procesor za informacije, ki jih sprejema naše telo.

Če smo se še nedavno tega skrito posmehovali idejam meditacije in dnevnega sanjanja, zdaj veliko bolj razumemo, da so to tehnike – tako kot samo premikanje, gibanje, rekreacija – s katerimi telo dostopa do naše podzavesti. Skrb za telo je skrb za um. In ko to povežemo, začutimo drugačno srečo.

Dobre glasbe niso snemali samo včasih.

Ker mi glasba pomeni veliko, sem se nekoč zalotil pri pisanju članka o tem, kako se je sodobna glasba podvrgla enaki logiki kot hitra hrana – vse ima enak okus in le poteši potrebo za kratek čas.

Ko sem kopal globlje, pa sem spoznal, da je to večno generacijsko prepričanje, ko se kar naprej govori, da dobre glasbe ni več, le naša percepcija glasbe, ki smo jo poslušali, ko smo odraščali, in temu primerno glasbo tistega časa povezujemo z intenzivnimi čustvi in močnimi spomini. Zato nam je boljša. Kar pa ne pomeni, da je edina dobra. Ta realizacija nenadoma odpre zmožnosti uživanja v premnogih melodijah te in one generacije.

Smrt je neizogibna.

Naša lastna smrtnost je v sodobni kulturi velik tabu. Kult telesa je v nenehnem porastu, častijo se popolnost, mladost, večnost. Častijo se torej iluzije. In v teh iluzijah ni prostora za popolnoma enostavno sprejetje dejstva, da bomo nekoč vsi umrli.

Podimo se za naslednjimi kremami proti staranju, proti naslednjemu super živilu, ki nam bo podaljšal življenje za 7 minut, proti naslednjemu posegu, ki nam bo odrezal s telesa vse dokaze, da smo rojeni pred razpadom dueta Wham.

Če pa le sprejmemo to enostavno dejstvo, da naše življenje ni večno, znamo bolj ceniti vsak trenutek in imamo bolj zdrav, pomirjen pogled našo minljivost. In potem velike težave nenadoma postanejo manjše, morda celo nepomembne.

Tekst: Darjo Hrib

Preberite še:
In preverite:

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri