Sestavljena je tista družina, kjer živijo poleg zakoncev ali partnerjev še njuni otroci iz prejšnjih zvez in zakonov ter tako tvorijo konglomerat različnih vzorcev, genov in energij. Kakšna je interakcija med posameznimi člani, kako se izvaja vzgoja, kje se kateremu članu družine postavijo meje in kdo mu jih lahko postavi?
Ste se kdaj vprašali, kako naporno je lahko usklajevati lastno družinico, kjer sta ata in mama ustvarila na primer dva ljubka otročka, pa živijo in vzgajajo, kakor najbolje znajo, so pa v večini takšnih 'klasičnih' družin pravila znana in principi uveljavljeni brez nekega dodatnega definiranja ali spreminjanja.
Kako pa vse to poteka v družinah, kjer se je na primer oče v tretje poročil, iz prejšnjih dveh zakonov živi en otrok pri njem, drugi pa je tolikokrat na obisku, da bi tudi že lahko rekli, da je doma pri očiju. S tretjo soprogo pričakuje otroka.
No, pa se zamislite, koliko potrpežljivosti, truda in energije je potrebno, da se takšna družinska razmerja uredijo, da se kvalitetno izvajajo vsak dan, da se vsi člani družine čutijo sprejete in ljubljene in da ni nihče prikrajšan.
Sodelovanje pri vzgoji
Ali lahko nova soproga sodeluje pri vzgoji moževega otroka, ki je na primer v puberteti in se mu že zaradi tega ne da ničesar dopovedati? Ali mora stati nepopustljivo ob strani možu, ko ta na morda neprimeren način kaznuje svojega otroka?
Medsebojno čustveno in psihološko povezovanje je v tovrstnih družinah običajno nadgrajeno z večjo mero razumevanja, potrpežljivosti in tolerance.
Otroci se kmalu naučijo, da niso epicenter sveta in da se je treba prilagajati novo vzpostavljenim pravilom in hišnemu redu.
Seveda prihaja tudi do trkov interesov, mnenj, različnih vzorcev, ki izhajajo iz prejšnjih razmerij, in vse to tvori na novo nastalo družino.
Pri vzgojnih dilemah 'nestarša' do partnerjevega otroka svetujem, da v dogovoru s staršem otroka tudi izvaja vzgojne ukrepe. Seveda običajno ob tem na začetku 'pokasira' pripombo otroka, da kaj pa boš ti meni govoril/govorila, če pa nisi moj/moja mama/oče.
Ob takšni neprizanesljivi pripombi marsikateri partner obmolkne in se umakne ali pa gre v drugo skrajnost in neprimerno odreagira.
Reševanje konfliktov
V takšnem primeru bi bilo dobro, da se starš tega otroka z njim usede in mu na primeren način razloži, da ima novi partner tudi pravico sodelovati pri vzgoji in da se o vsem predhodno tudi posvetuje s samim staršem. Tako prizna novemu partnerju tudi njegovo aktivno vlogo pri samih družinskih dogodkih in reakcijah, ki jih izzovejo otroci.
Ko pridejo skupni otroci novega para, je priporočljivo, da se prejšnji otroci dejavno vključijo v nego in skrb za dojenčka. Veliko otrok se ob prihodu novega člana sestavljene družine počuti zapostavljenih ali menijo, da njegov pravi starš zdaj ne bo več imel časa in ljubezni za njega.
Jasno in glasno je otroku treba povedati, da ga starš enako brezpogojno ljubi in da je ljubezen neskončna in se ne deli na posamezne otroke. S tem se mu prizna njegovo enakovredno mesto v družini, kjer bo občutil varnost in sprejetost. Na takšen način tudi zmanjšamo možnost, da bi prihajalo do ekscesnega vedenja ali izpadov, ki bi povzročali razdor med krhkim družinskim ravnovesjem.
Za dosego dobrih vibracij v sestavljenih družinah so odgovorni prav vsi člani družine, potrudite se.
Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok in redna kolumnistka v reviji Lisa
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
