Običajno se ljudje srečujejo s svojo okolico – družino, sorodniki, prijatelji, sodelavci, sosedi. Marsikaj vemo o njih in včasih si vzamemo pravico, da komentiramo. A bolj ko se ukvarjamo z drugimi, bolj se oddaljujemo od sebe. S seboj se običajno srečamo in soočamo, kadar smo v hudi stiski.
Katere so tiste stiske, ki človeka skoraj prisilijo do tega, da se resnično sreča najprej z njimi in posledično s seboj?
To so različne duševne težave in bolezni, kot so na primer depresija, tesnoba, panični napadi, osebnostne motnje, odvisnosti, na drugi strani pa tudi težave v partnerskem odnosu: nerazumevanje, nesočutje, prevare, beg od doma in partnerja, nasilje, zlorabe, izkoriščevalski, odvisni odnos in težave v vlogi starša, ko otrok s svojim vedenjem, pa naj bo to hiperaktivnost, vedenjske težave, slab učni uspeh, nasilje do sebe ali drugih, zatekanje k drogam ali pobeg od doma, povzroča težave.
Kaj pravzaprav pomeni srečati se s samim seboj?
Naj ponazorim s primerom.
Ženska štiridesetih let se je ločila od moža in vzgaja dva najstnika. Še vedno preboleva zakon, svojemu možu najbolj zameri to, da jo je varal s sodelavko, ne vidi pa, da je varanje posledica nečesa, kar je v njunem odnosu manjkalo.
Seveda je varanje dejanje, za katero je odgovoren izključno njen bivši mož, čeprav se gospa obsoja, da je ona tista, ki je kriva, da je šel mož k drugi. Tako je vso krivdo prevzela na svoja pleča.
Prvi otrok je po ločitvi postal zelo zaprt, nedostopen. Zaklepa se v sobo, mama ne ve, kaj tam počne, še manj pa, kaj se plete v njegovi glavi. Mlajši sin pa je v razredu zelo moteč, nemiren, zbada sošolce, za ocene in učenje mu je le malo mar. V šoli je tudi zelo popustil.
S čim se mora zdaj soočiti ta ženska?
Za koga oziroma kaj mora naprej poskrbeti? Zase, za otroke, za sedanji odnos z bivšim možem?
Najprej mora poskrbeti, da bosta otroka v redu, da jima stisk ne bo treba prebolevati tako, kot jih, saj sta na nevarni poti, da se oddaljita od mame in očeta v svet, ki ni prijeten, še manj pa varen. Tu bo treba veliko sodelovati z bivšim možem, očetom otrok, saj je blaginja otrok v prvi vrsti njuna naloga, ki jo morata opravljati skupaj, na istem, ne na nasprotnem bregu.
Zamere za prevaro so drugo poglavje, ki spadajo v odnos odraslih, v svet vseh ločenih, ki so hkrati starši otrok, ne pa v svet starševstva. Ta ločnica je potrebna, a jo je zelo težko vzpostaviti.
Naslednji izziv ženske je soočanje s seboj v preteklem partnerskem odnosu, ki je še zdaj boleč, to pa se kaže kot zamera do partnerja, skrita jeza in osramočenost ter obtoževanje samega sebe.
Ravno zamere in krivda jo vežejo v odnos, ki se je končal, a se čustveno še vedno nadaljuje. Ker živi v preteklosti, jo je posledično strah prihodnosti, zdaj pa je v obdobju, ko se jezi na vse moške, češ da so hinavci, lažnivci, podleži, hudobneži in vsi varajo svoje žene.
A najtežji in hkrati najgloblji izziv je odkrivanje globokih, bolečih in potlačenih ran iz otroštva, kjer se najverjetneje skrivajo odgovori, zakaj jo je mož prevaral z drugo žensko.
Tam se skriva manjvredna, nesposobna, nezaželena hčerka, morda črna ovca družine, nikogaršnja najljubša, ki so jo starši žalili, sramotili in obsipavali s krivdo, ki se jo je naučila avtomatično prevzemati nase in na je podlagi starševskih odzivov zgradila svojo samopodobo, najverjetneje negativno.
Srečanje z lastnimi bolečinami preteklosti je ena izmed čustveno najbolj tveganih, a hkrati najbolj pogumnih dejanj.
Njegov izkupiček je drugačna oseba, ki pozna svoje bistvo in ki je zdržala s samim seboj in premagala svoje bolečine preteklosti. Drugačna kot osebnost, kot mama, ženska, partnerica, sodelavka in prijateljica.
Tako se zgodi, da je soočanje s seboj ena izmed najboljših čustvenih investicij v življenju.
Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
