Boleče izkušnje trajno poškodujejo možgane. Novo zdravilo jih bo morda lahko pozdravilo. Ali bo potravmatski stresni sindrom kmalu postal preteklost?

 

  • Ko sem bila majhna deklica, je ded mene in moja bratranca rad zabaval s svojimi grozljivimi dogodiv­šči­nami iz druge svetovne vojne. Ded je bil pred drugo svetovno vojno rezervni oficir protiletalskega topništva in je začetek vojne s svojo enoto doživel v Boki Kotorski. Iz teh časov je zanimiva krvava štorija o sestreljenem letalu, zloglasni štuki, ki jo je granata dedove baterije prepolovila, tako da je polovica letala s pilotovi­­­­­mi nogami ležala v enem grmu, v drugem pa druga polovica z nesrečnikovim trupom. Iz ust mu je tekla krvava pe­na. Kasneje je bil moj ded ilegalec. S svojo pregovorno natan­čnostjo je prerisoval načrte nemških bojnih položajev in jih pošiljal direktno v roke poveljniku Prve proletarske brigade. Toda nekega dne so ga ujeli in hote­li obesiti. Ker pa je znal izvrstno nemško in je s svojimi ledenimi zelenimi očmi in svetlimi, nazaj polizanimi lasmi tudi deloval kot pravi Nemec, je Nemce prav po filmsko pretental in uspelo mu je pobegniti v Bosno, kjer se je kot eden redkih Slovencev priključil bosanskim parti­zanom in se z njimi udeležil bojev na sremski fronti. In od tam je spet prinesel krvave in napete zgodbe o juriših, prerešeta­nih tovariših in še bolj razmesarjenih ustaših in Nemcih, razpadajočih truplih konj in ljudi in tako naprej . .

Jaz in moja bratranca smo bili tako kot vsi socialistični otroci navajeni partizanskih filmov, ki smo jih kar naprej gledali po televiziji, zato smo po debatah z dedom ponoči mirno spali. Toda šele ko je bil moj ded že zdavnaj pokojni, mi je mama nekega dne povedala, da so ga zaradi vojnih grozot, ki jih je preživel, še dolga leta ponoči tlačile more, v katerih je kričal, mahal okrog sebe in v sanjah razbil kakšno nočno lučko.

 

 

  • Vendar sploh ni nujno, da se osebno udeležimo bitke za Stalingrad ali Vukovar, da bi utrpeli trajne posledice stresa. More, napadi panike ali fobije so lahko posledica dogodkov, ki so se nam zgodili v povsem mirnih in urejenih časih, morda celo doma. Vlomi, hude prometne nesreče, družinski spori, ki se sprevržejo v nasilne dogodke, in celo težji operativni posegi lahko v naše mož­gane vtisnejo zločeste in trajno škodljive spominske brazgotine. Novejše raziskave so celo pokazale, da kar 15 odstotkov bolnikov, ki so preživeli srčni infarkt, trpi za potravmatsko stresno motenostjo, kar upočasni pro­­­­­ces okrevanja in povečuje možnost pono­vnega infarkta.

 

Seveda vsakdo, ki se je znašel v hudi stres­ni situaciji, ne razvije ravno sindroma potravmatske stresne motenosti. Diagnozo potrdijo šele, ko pri bolniku več kot mesec dni opažajo značilen skupek simptomov.

Diagnoza potravmatske stresne motenosti vključuje vrsto simptomov, kot so moraste sanje, prisilno podoživljanje dogodka, otopelost, izogibanje stikom z drugimi ljud­mi, napadi panike, nespečnost, samomorilne misli in podobno. Bolniki si pogosto domišljajo, da imajo srčni napad. Prevevajo jih občutki, da so v veliki nevarnosti, čeprav zavestno vedo, da niso, zato si želijo pobegniti.

Toda posledice potravmatske stresne motenosti niso le psihične narave. Ugotovili so, da se zaradi stresa zviša raven snovi v krvi, ki povzroča krvne strdke, zaradi česar se poveča nevarnost za nastanek arterioskleroze in posledično tudi možnost za srčni infarkt. Travmatični stres je povezan tudi z motnjami v delovanju imunskega sistema ter bolez­nimi prebavil in mišičja, kot so na primer notranje krvavitve in želodčne razjede.

Poleg tega lahko potravmatska stresna motenost negativno vpliva tudi na bolnikove svojce, ki tako postanejo posredne žrtve travmatičnega dogodka. Zanimivo pa je, da so statistike pokazale, da so zveze med prizadetimi in njihovimi partnerji celo trdnejše in dolgotrajnejše kot med dvema duševno zdravima človekoma. Tako je verjetno tudi zaradi sočutja in usmiljenja, ki skrivnostno poglabljata ljubezen.

Dvajsetletni J. se je neke nedelje odpeljal na kosilo k svojemu dekletu v pičle tri kilometre oddaljeno sosednjo vas. Tik pred va­sjo, ko je od daleč že gledal hišo svoje ljubljene, mu je nasproti pripeljal traktor. In izza traktorja nenadoma plane nepreviden voznik, ki prehiteva v škarje. J. poskuša odviti volan na desno na travnik, ko silovito trešči. J. ni takoj izgubil zavesti, vendar se spominja le posameznih, a zato nič manj grozljivih prizorov. Kosi motorja, ki skozi razbito armaturno ploščo vdirajo v kabino. Drobci stekla, ki mu priletijo v usta. Kričanje ljudi, ki pritečejo prodajat zijala. Škripanje pločevine, ko gasilci s hidravličnimi škarjami režejo ostanke njegovega avtomobila. Zadnje, česar se spom­ni, preden je izgubil zavest, je pogled na svojo popolnoma razmesarjeno nogo, ki je visela čudno postrani, ko so ga reševalci končno potegnili iz razbitin. V bolnišnici so ugotovili, da je glavna arterija na treh mestih pretrgana in nogo so mu morali amputirati, kar ga je seveda hudo prizadelo. Njegovo dolgoletno dekle mu je kljub mladosti pri okrevanju zvesto stalo ob strani. Toda šele ko je bila njegova telesna rana skoraj v celoti zaceljena, so se pokaza­le druge, veliko resnejše težave. J. -ja so tlačile more v zvezi z dogodkom, izogibal se je družbi, bal se je vožnje z avtomobilom . . Zaradi invalid­nosti je postal izredno nesamozavesten, pojavila se je skoraj patološka ljubosumnost, ki ji je sledilo tudi telesno nasilje nad dekletom. Dekle se v tak­šnih okoliščinah ni prav dobro znašlo. Okolica in bližnji sorodniki je niso mogli razumeti. Zbo­lela je za bulimijo in skušala svoje strahove otopiti s prenažiranjem in bruhanjem, zato je tudi sama, po posredovanju staršev, prav kmalu poiskala psihiatrično pomoč, ki se je je njen fant na vse kriplje izogibal, dokler ni bilo že skoraj prepozno.

Čeprav bolniki s potravmatskim stresnim sindromom nedvomno potrebujejo pomoč in podporo svojcev, se morajo slednji tudi sami zavedati, da tako oboleli kot morda tudi svojci nujno potrebujejo pomoč strokovnjakov.

 

  • Znanstveniki ne znajo pojasniti, zakaj nekateri ljudje ob spominu na travmatični dogodek zgolj skomignejo in živijo naprej, kot da se ni nič zgodilo, medtem ko je življenje drugih morda uničeno za zmeraj. Oboji imajo namreč v telesu iste stresne hormone. Zdi se, da je reakcija na stres odvisna predvsem od podedovane odpornosti proti njemu in napačnih vedenjskih vzorcev, ki so nam jih privzgojili v zgodnjem otroštvu. Težave mojega deda niti niso bile tako izražene in so čez nekaj let minile same od sebe. Ded je ves čas normalno živel in delal, medtem ko je bilo po vsej Sloveniji kar precej partizanov, ki so očitno trpeli za potravmatskim stresnim sindromom, saj so se vedli precej nerazumno, razgrajali in se vdajali alkoholizmu, ki je prav tako eden izmed pogostih znakov te psihične motnje. V starejši slovenski psihiatrični literaturi je pogosto govora o ‘jurišantskih psihozah’, to je stanjih zožene zavesti, v katerih so nekdanji borci prav dramatično, s kriki, mahanjem, navideznim metanjem bomb in tako dalje podoživljali nekdanje bitke. Zdaj, ko borci NOB že počasi drug za drugim zapuščajo ta svet, smo že skoraj pozabili, kako pereča je bila ta težava v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni, saj je bila celo znamenita bolnišnica na Škofljici zgrajena prav za zdravljenje borcev s to težavo, čeprav so jo pozneje uporabljali v druge namene.

 

­Morda nam na to staro vprašanje odgovorijo rezultati najnovejše raziskave, izvedene na skupini ameriških vojakov, ki so se udele­žili vojne v Iraku. Ti kažejo na to, da je mož­nost nastanka potravmatskih stresnih motenj bolj odvisna od naših možganov kot od neprijetnega dogodka, ki smo ga preživeli.

Vojaki, ki so jih proučevali, so si bili na videz povsem podobni. Vsi so opravili enako šolanje, vsi so bili izpostavljeni enaki, sicer zelo visoki ravni stresa, vsi so bili zdravi in vse so pogosto preiskovali, da bi izključili možnost morebitnih duševnih bolezni ali zlorabe opojnih snovi. Toda kljub temu se je pri nekaterih pod vplivom istega travmatičnega dogodka razvil potravmatski stresni sindrom, pri drugih pa ne.

Kaj je odgovor na to psihološko uganko?

Kemična snov, imenovana nevropeptid Y. Zdi se, da imajo ljudje, ki so hladnokrvni kot latvica za mleko, nižjo raven stresnega hormona kortizola in višjo raven nevropeptida Y kot pa ljudje, ki so bolj nagnjeni k razvoju potravmatskih stresnih motenj.

Nevropeptid Y je le ena izmed stotin spojin, ki sodelujejo v zapletenem mehanizmu delovanja stresnih signalov in pomnjenja.

Ker je nevropeptid Y težko sintetizirati, bodo ugotovitve te raziskave uporabljali predvsem za vnaprejšnje ocenjevanje, kdo je bolj nagnjen k razvoju potravmatskega stresnega sindroma, in ne toliko za zdravljenje bolnikov s to motnjo. Toda znanstveno dokazano je, da naš način, kako reagiramo na blažji stres – recimo zoprna svetloba iz baterije, s katero nam je nekdo posvetil naravnost v oči – določa, kako se bomo najverjetneje odzvali v hudi stresni situaciji.

 

  • Postravmatske stresne motnje so posledica popolnega sesutja sicer zelo korist­nega nagonskega obrambnega mehanizma, ki smo ga ljudje pridobili v pradavnini. Moš­ki, ki je živel v kameni dobi, si je moral presneto dobro zapomniti nevarno sreča­nje s krokodilom, ki ga je nič hudega slutečega napadel, ko je poskušal uloviti ribo. Če si ga ne bi, on in z njim njegov rod ne bi preživela. Adrenalin nam pomaga pobegniti iz nevarne situacije in okrepi našo čustveno reakcijo, da ne bi pozabili, česar ne smemo pozabiti.

 

Toda izredno travmatični dogodki lahko sprožijo plaz stresnih hormonov, ki vžgejo v naše možgane grde spominske brazgotine. In prav te lahko zdravimo z zdravilom Pro­pranololom. Propranolol otopi vpliv stresnih hormonov na majhen center za kontrolo čustev v sredini naših možganov, imenovan amigdala. Če je zdravljenje s Propranololom uspešno, bolnikovi možgani sicer zaznavajo travmatični dogodek kot nekaj, kar se je v resnici zgodilo, toda le kot skupek grozljivih spominov, ki v naši zavesti ne povzročijo neobvladljive panične reakcije, ki uniči kakovost posameznikovega življenja. To je tako, kot bi iz akcijskega filma izklopili grozljive zvoke, ki stopnjujejo napetost. Še vedno veš, kaj se dogaja, a si se sposoben osredotočiti zgolj na potek zgodbe.

Propranolol spada v skupino zdravil, imenovanih blokatorji beta, ki jih že uporabljajo za zdravljenje različnih vrst anksioznosti, kot so na primer občutki hude tesnobe pred nastopom, ki pogosto mučijo ljudi, ki morajo javno nastopati. Toda znanstveniki trenutno raziskujejo, kaj se zgodi, če prizadeti vza­me Propranolol v šestih urah po travmatičnem dogodku. Pri tem so odkrili presenetljiva nova dejstva o tem, kako nastajajo spo­mi­ni in kako se shranjujejo. Včasih so menili, da so spomini, zapisani v možganih, shranjeni za vselej. Sedaj pa znanstveniki proučujejo razmeroma nov vidik tvorbe spominov, re­kon­­­­­solidacijo. Nove ugotovitve kažejo, da morajo možgani, potem ko so spominske zapise že shranili v dolgoročni spomin, spomine vnovič pregledati in preurediti, da jih dokončno utrdijo. To je podobno kot pri raču­nal­­­­­niku. Če vzamemo datoteko iz diska in jo shranimo v delovni pomnilnik (RAM), jo mo­ramo znova shraniti na disk, sicer bomo del zapisa izgubili.

Znanstveniki so odkrili izviren način, ka­ko povzročiti takšno izgubo spominov, in to celo pri bolnikih, ki so travmatične dogodke doživeli že pred tremi desetletji. Bolniku najprej predpišejo Propranolol, s katerim učinkovito utišajo zvok premočnih čustev. Nato bolniku predvajajo posnet glas igralca, ki bere bolnikovo zgodbo o travmatičnem dogodku. S tem prikličejo mučni spomin na površje, v bolnikov delovni pomnilnik. Nato isti glas pripoveduje bolniku o prijetnejših dogodkih iz njegovega življenja, na primer o rojstvu prvega otroka ali zmagi na teniškem turnirju. Tako bolnikovim možganom omo­­go­­čijo, da po naravni poti preuredijo travma­tični spomin z dosti manj čustvenega naboja.

Rezultati teh raziskav ne bodo pomagali le ljudem, ki trpijo zaradi potravmatske stre­s­ne motnje, ampak tudi številnim drugim. tem zdravljenjem je mogoče spraviti pod nadzor in narediti znosne katerekoli mučne spomine, ki povzročajo psihične težave. Po­maga lahko tudi različnim odvisnikom, osebam z obsesivno-kompulzivno motnjo in sploh vsem, ki potrebujejo nastavitev kak­šnega kolesca v glavi.

 

  • Možgani nam omogočajo, da lahko pišemo poezijo, rešujemo križanke ali pridobimo doktorat iz atomske fizike, a so kljub temu navsezadnje le tehnično dovršen sistem za zaznavanje in izogibanje stresu. To je že pred 50 leti dokazal Nobelov nagrajenec Eric Kandel z analizo živčnega sistema povsem običajnega morskega polža, imenovanega morski zajec, ki sicer daje cenen nadomestek kaviarja. Kandel je ugotovil, da se je polžev živčni sistem, kadar se je česa ‘naučil’, spremenil na sinaptični ravni, kar je okrepilo povezavo med živčnimi celicami, odgovornimi za določeno vedenje (krčenje polževih škrg) in občutljivimi živčnimi celicami, ki reagirajo na zunanje dražljaje (draženje s paličico). Kandelovo odkritje je pomenilo v znanosti izjemen preboj. Pokazalo se je, da se pri učenju in pomnjenju dogajajo konkretne fizične spremembe povezav med nevroni ter kemičnimi strukturami, ki upra­vljajo proženje posameznih nevronov.

Ker so naši možgani podvrženi spremembam že pod vplivom blažjih stresnih dogodkov, postanejo še toliko bolj občutljivi, kadar smo izpostavljeni hudemu stresu. Moleku­larni biologi so se šele v zadnjih desetih letih dokopali do nekaterih spoznanj, kako se to dogaja na celični ravni. Logično je, da se z raziskavami potravmat­skega stresnega sindroma znanstveniki naj­več ukvarjajo v državah, kjer je največ bolnikov s to motnjo. Zato imajo na tem področju bogate izkušnje naši sosedje Hrvati, ki so se prisiljeni ukva­rjati s posledicami, ki so jih je na duševnosti številnih vojnih veteranov pustile vojne na Balkanu, Američani, katerih vojaki zadnja leta z ognjem in mečem branijo svoje interese na vseh koncih sveta, in seveda Izraelci, ki živijo v bolj ali manj vojni podobnem stanju ves čas, odkar obstaja njihova država.

 

Zato ne preseneča, da je prav izraelska nevrobiologinja dr. Hermona Soreq izdelala zdravilo za potravmatski stresni sindrom Mo­­narsen, poimenovano po njenem vzdevku Mona, ki zaustavi motnjo na ravni DNK.

Da bi razumeli, kako Mo­narsen učinku­je, si moramo najprej podrob­neje ogledati vpliv potravmatskega stresnega sindroma na možgane. Predstavljajmo si, da so naši možgani skupek omrežij mobilne telefonije. Telefo­ni so medsebojno povezani znotraj svoje lastne mreže pa tudi z drugimi omrežji. Toda v primeru katastrofalnega dogodka se celot­no omrežje sesuje. In to je pravzaprav po­trav­matski stres. Na žalost skoraj običajen dogodek, ki se zgodi vselej, ko se pripeti hu­da prometna nesreča, teroristični napad ali sosed nekje na Gorenjskem skoraj do smrti zabode drugega soseda, ker sta se sprla zaradi služnostne poti.

Ogroženost vseh vrst, še posebej, če je ogroženo življenje, povzroči, da se v naših možganih sprosti živčni prenašalec acetilholin, ki prenaša signale med živčnimi celicami in mišičjem. Acetilholin pripravi telo na učinkovitejšo izvedbo obrambne reakcije ‘udari ali zbeži’. Če se ga sprosti še nekoliko, se nevroni prožijo hitreje in močneje, ta­ko da se pospeši delovanje vsega omrežja. Če nekaj povzroči, da se delovanje acetilholina izniči (to je na primer učinek kemi­čnih bojnih strupov, kot sta sarin in ciklon B), celotno omrežje prej ali slej odpove. Ko je nevarnost mimo, začnejo naši možgani tvoriti po učinku nasprotne snovi, da bi nas pomirili in ublažili zgoraj omenjeni občutek, da se moramo bojevati ali zbežati. Toda če v glavi še vedno vidimo soseda, ki se nam približuje z nožem za klanje prašičev, lahko te spojine trajno spremenijo strukturo naših možganov, porušijo kemično ravnotežje v možganih in privedejo do težav, podobnih potravmatskemu stresnemu sindromu.

 

Monarsen preprečuje, da bi se to ravnote­ž­je porušilo, tako da onemogoči tvorbo ene izmed teh blažilnih snovi, ki sicer še posebno dolgotrajno in hitro učinkuje in se praviloma tvori samo v stresnih situacijah. Zdra­vilo prepreči, da bi se osnova DNK oziroma gen te snovi pretvorila v biološko aktivno beljako­vino in tako že pri izviru odpravi težavo.

Zagovorniki protiobčutljivostne genske terapije so zelo kritični do sedanjega načina zdravljenja potravmatske stresne motnje, to se pravi do predpisovanja protidepre­sivov, kot sta Prozac ali učinkovina propranolol. Ta zdravila zavirajo tvorbo beljakovin in stresnih hormonov, kot sta kortizol in adrenalin, medtem ko učinkuje Monar­sen le na en sam samcat gen, ki kontrolira celoten proces.

 

Ali povedano v prispodobi – Monarsen uniči le sovražni štab, ne pa celotnega mesta s civilnim prebivalstvom vred. Zaradi natančnosti učinkovanja bi ga lahko predpisovali v manjših odmerkih, z manj stranskih učinkov. In ker acetilholin vpliva na delovanje celic po vsem telesu, od imunskega sistema do rdečih krvničk, lahko zdravljenje z Mo­narsenom prepreči širšo paleto bolezenskih znakov, ki jih povzroča stres.

Terapija z Monarsenom bi morda lahko preprečila tako spreme­mbe na možganih otrok, ki so doživeli spolne zlorabe, kot tudi spre­membo osebnosti vojakov, ki so bi­li priče (ali izvajalci) vojnih grozot.

 

  • Vseeno se poraja vprašanje, kam vse to pelje. Kritiki novih metod zdrav­ljenja potravmatskega stresnega sindroma, kot je denimo zdravljenje z Monarsenom, očitajo znanstvenikom, da poskušajo ustvariti sredstva, ki bi jih lahko izrabili za utišanje vesti. Skrbi jih, da bi lahko policija ali vojska predpisala zdravilo vojnim zločincem ali morda morilcem, da jih pomiri in da svojih dejanj sploh ne bi obžalovali, ampak bi preprosto zamahnili z roko, misleč si: “No ja, to je bilo res sranje, ampak glavno, da sem preživel. ” Ali lahko s tem zdravilom ustvarimo skupine brezbrižnih uničevalcev, ki bodo sposobni izvršiti vsako še tako umazano nalogo, ne da bi se obremenjevali s posledica­mi svojih dejanj? Če sežemo še dlje – ali je zdravilo, ki preureja in briše spomine, mogoče uporabiti za ‘pranje možganov’? Ne le vojakom ubijalcem, ampak tudi politi­č­­­­nim nasprotnikom ali pa kar vsem državljanom, ki bi lahko napačno mislili? Morda bi se ljudi tako nekoč dalo kemično tudi prepričati, da kupujejo določen izdelek?

Po drugi strani, ali je smiselno odreči potencialno učinkovito zdra­­­­­vilo potravmatskega stresnega sindroma bolnikom, ki ga res­nično potrebujejo? Koncu koncev so ti lahko nevarni ne le sebi, ampak v hujših primerih tudi širši okolici, kot se je na primer zgodilo pred nekaj leti na Hrvaškem, kjer je bolnik s potravmatskim stres­nim sindromom v lokalu ustrelil sedem ljudi.

 

Ali je smiselno prepovedati ne­ko zdravilo, ker bi bilo lahko morda zlorabljeno? Saj tudi bolnikom, ki umirajo za rakom, ne odrekamo morfija, ki jim olajša bolečine.

Tudi metode zdravljenja, ki so trenutno v uporabi, so večinoma uspešne in bolnik lahko povsem ozdravi. Le v redkih primerih so motnje kronične in trajno spremenijo bolnikovo osebnost. J. iz naše zgodbe je imel srečo. Individualni pogovori s psihiatrom, srečanja s sotrpini v podporni skupini ter zdravljenje s kombinacijo zdra­vil proti tesnobi in uspaval so botrovali temu, da je spet našel notranje ravnovesje. Žal njegova zveza z dekletom ni zdržala pritiska. Dekle danes živi in študira v drugem kraju, medsebojne stike sta povsem pretrgala. J. se zaradi poškodbe uspo­sablja za nov poklic, saj prejšnjega zaradi slabše gibljivosti ne more več opravljati.

Vida Voglar

Sorodni članki
None

Pravočasno prepoznajte znake Parkinsonove bolezni

Parkinsonova bolezen je druga najpogostejša nevrodegenerativna bolezen, katere vzroka ne poznamo. Zaradi propadanja dopaminskih nevronov v možganih bolezen…

19. marec - Svetovni dan spanja

Letošnji svetovni dan spanja Mednarodna zveza za medicino spanja (WASM) 19. marca obeležuje s sloganom » Z dobrim spanjem…

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri