SREČA = realnost – pričakovanja

23. 3. 2016
Deli
SREČA = realnost – pričakovanja (foto: Profimedia)
Profimedia

Ste kdaj razmišljali, kaj sploh sreča je? Je to nov 'zglancan' avto pred hišo? Ali je to čoln ob vikendu na morju? Ali je to umirjena službica? Ali je to uspeh vašega otroka, ko pred polno dvorano staršev in otrok recitira Zdravljico?

Hočem malce provocirati in vas zato sprašujem, kaj je za vas sreča. Zdi se mi, da je to res intimno in individualno občutenje, pravzaprav čustvo, ki nas prelije, preplavi, ko se vsi koščki sestavljanke kak trenutek zložijo v mirno slikico. Se vam kaj podobnega dogaja?

Evo, lahko se mi smejite, a meni se srečni trenutki zgodijo nepričakovano in nenadoma. Pred spanjem v pižamici preverim vhodna vrata. Zaklenjena. Kljukica. Hči že mirno spi v svoji sobi. Kljukica. Pitbulka je že pod odejo in me čaka. Kljukica. Toplo in mirno, tiho je. Kljukica. Varno je. Kljukica. Mir v duši čutim. Kljukica. V večerni meditaciji hvaležnosti začutim notranji, dušni mir in zadovoljstvo. Kljukica. In začutim globoko v drobovju eno tako popolno srečo. To se meni včasih dogaja. Kaj pa vam?

Nekje sem zasledila posrečeno formulo, da je sreča naša realnost, se pravi naše življenje z vsemi plusi in minusi, vzponi in padci, s krivicami in občasno pravico pa od vsega naštetega odvzeta pričakovanja.

Ja, prav pričakovanja so motilci realnosti, ker izvirajo iz naših lastnih vzorcev, potreb, nezavednih želja ali prepričanj. In ker smo vsi mi zgolj individuumi z nam lastnimi zgoraj naštetimi vsebinami, so naša pričakovanja pač nekaj, kar se običajno ne pokriva z realnostjo. Torej lahko sklepamo, da je sreča nekaj izmuzljivega in jo vsak od nas doživlja na specifičen način. Če jo, seveda.

S svojimi strankami v Svetovalnici se pogosto dotaknemo občutenja sreče. Pogosto se zgodi, da me presenečeno pogledajo, ker se jim v njihovi čustveni agoniji zdi sreča oddaljena nekaj svetlobnih let in da je to nekaj, kar njih ne 'more doleteti' oziroma jim ne pripada. Zakaj pa ne? Sicer vem, da ko smo pod adrenalnimi pritiski in čustvenimi izzivi ter stresom, naš organizem ne zmore predelovati pozitivnih vibracij in sporočil tako, kot jih lahko, ko ni čustveno napet in obremenjen. Pa kljub tem dejstvom vztrajam pri tem, da se kultivira zavedanje sreče kot nečesa, kar bo posameznika 'zadelo', ko se bo umiril. Prek sreče bo lahko okusil zmago svojega poguma, borbe in vztrajanja pri iskanju rešitev za boleča čustvena stanja. Nikoli ne smemo obupati.

Vem, da nismo vsi narejeni iz testa za borce in prav je tako. Nekateri hitreje obupajo in se vdajo v usodo, češ ničesar se ne da narediti ali spremeniti, drugi iščejo bližnjice v odvisnosti od odnosov, alkohola ali zlorabe farmacevtskih uradnih drog, spet tretji čakajo, da bodo težave minile same po sebi. Ker smo različni posamezniki, je povsem normalno, da imamo razvite različne preživetvene strategije. Pa vas spet malce drzno povprašam: kje potemtakem najti srečo? Ki je na vrvici, kot pravijo.

Kdo so srečni ljudje?

Takole prek palca bi lahko ocenila, da so to tisti, ki so spravljeni v veliki meri sami s seboj, ki so si nehali očitati, kaj bi lahko kdaj v preteklosti naredili pa niso, so tisti, ki gledajo v prihodnost z zvedavimi srci in jih ni strah novih izzivov.

So mogoče tisti posamezniki, ki ne obžalujejo svojih napačnih odločitev. Ki so se iz preteklih bolečin naučili, kako jih ne ponavljati. Skozi čuječnost, ko smo v prezentnem trenutku, tako kot jaz zvečer, ko zaklepam vrata, smo za korak bližje majhni srečici, ki nam da smisel.

Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok

Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali me kaj povprašali, pogumno pišite na: info@svetovalnica.si ali pokličite 031 666 168. Več o zgoraj napisanem si lahko preberete na www.svetovalnica.si in www.facebook.com/Svetovalnica.

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"