Živimo v nezavidljivem času, ko nas poleg gospodarske krize teži tudi način življenja, ki je zelo hiter in stresen. Smo storilnostno naravnana družba, uspeh in denar sta veliko pomembnejša kot duhovne in duševne vrednote. Tudi svoje otroke vzgajamo v duhu, da bomo čim boljši, ne čim srečnejši.
Da bodo izobraženi, razgledani, sposobni, spretni in še bi lahko naštevala. Na otroke vplivajo tudi vrednote šolskega sistema, na prvem mestu je uspeh, šele nato vse drugo.
A vpliv zahtev in pričakovanj družbe in okolice ni zanemarljiv, kar se kaže tudi na duševnem stanju otrok.
Otroci so danes pod velikim stresom
Veliko večjim kot včasih. Naši stari starši se šole spominjajo po tepežu, ki je sledil, če niso napisali domače naloge, so klepetali ali povzročali nemir v razredu. Starši se šole spominjajo kot prijetne izkušnje, v šoli so se veliko naučili in se zabavali, pogosto kakšno ušpičili.
Tudi z nami je bilo podobno, vendar je bil poudarek na znanju večji kot pred desetletji. Tudi kazen; podpisi in ukori so še kako zalegli. In takrat je znanje veljalo za vrednoto, to je pisalo tudi na naših spričevalih: učiti se, učiti se in še enkrat učiti se.
Danes pa je situacija zelo drugačna, in to v slabem smislu. Slovenski otroci so med najbolj obremenjenimi v Evropi, vse dneve porabijo za šolo – dopoldne za pouk, popoldne za domače naloge in dejavnosti, v katere so vključeni. Pomembna sta lasten rezultat in uspeh. Solidarnosti je vse manj, zato pa tekmovanja vedno več.
Kje pa je čas za zabavo in druženja, tekanja po gozdovih in travnikih?
Tesnoba
Tesnoba, ki pomeni strah pred nečim, kar se še ni zgodilo, si lasti vse več slovenskih otrok.
Njihovi strahovi so naslednji: strah pred preverjanji znanja – pisnimi, ustnimi, pred obdobji, ko je teh veliko, pred določenimi učitelji in profesorji; tistimi, ki veljajo za stroge, katerih se bojijo, ki poučujejo najpomembnejše predmete, strah pred nastopanjem, ko morajo pred tablo in razredom predstaviti neko tematiko, pred nacionalnimi preizkusi znanja, pred tistimi starši, ki imajo do svojih otrok visoke zahteve.
Na telesni ravni se tesnoba najpogosteje odraža v pogostih glavobolih, tiščanju v prsih, cmoku v grlu, bolečinah v želodcu. Omenjeni znaki imajo v povezavi s tesnobo psihično podlago.
Starši dostikrat ne vedo, kaj se zares dogaja v otroku, zato znake lahko pripišejo kakšni fizični bolezni. Otroku svetujejo, naj počiva, dokler se ne bo počutil bolje. Tako se tesnoba v njem za določen čas, ko je doma, zmanjša, ampak ponovno se pojavi, ko se mora vrniti v šolo, biti vprašan ali pisati preizkus znanja.
Dostikrat otroci staršem ne želijo povedati, kaj jih pesti, ker jih ne želijo obremenjevati še s svojimi težavami, ker vedo, da so že tako ali tako zelo obremenjeni.
Tesnoben otrok bo že dan pred testom napet, nemiren, razdražljiv, slabo bo spal, tesnoba se bo zjutraj še povečala. Če nase pritiska še s tem, da mora pisati odlično, doseči največ točk v razredu, razveseliti starše, učiteljico in se pokazati kot najboljši učenec, se čustveno stanje le še poslabša.
Ko v roke dobi test, njegov organizem že kar nekaj časa deluje podivjano, kot bi bežal pred nevarno živaljo: hitreje in plitvo diha, srce mu hitro bije, v prsih ga tišči, v glavi šumi, roke se mu tresejo, telo preplavi adrenalin. Posledično se ni sposoben umiriti, skoncentrirati in napeti možgane. In vse to za ceno ocene, uspeha.
Kako naj starš pomaga tesnobnemu otroku?
Starši lahko svojim tesnobnim otrokom pomagajo tako, kot poskušajo pomagati sebi, ko jih preplavi tesnoba. Se z otrokom pogovoriti, izvedeti, kaj ga teži, kako zelo in kako dolgo.
Morda razmišljajo, da že vnaprej pričakujejo katastrofo – slaba ocena, razočaranje sebe, okolice? Kaj si bodo drugi, ki so v njegovem življenju pomembni, mislili o njem? Kaj vse sledi, če dobi slabo oceno? In običajno tesnobni otroci razmišljajo ravno tako.
Treba jim je ovrednotiti njihovo stisko, jih odučiti tesnobnega razmišljanja in naučiti prepoznati spremembe v telesu, ko jih zgrabi tesnoba, ter jim pokazati, kako naj se umiri.
To pa je marsikdaj težko, zlasti kadar so starši tudi sami tesnobni. Tako tesnoba velikokrat predstavlja pravi izziv za celotno družino.
Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije v Lisi
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
