Včasih se mi zdi, da smo ljudje postali nekakšni roboti. Sprogramirano imamo celotno življenje in vsako odstopanje nas potolče, potre in podre.
Pomeni pa tudi naš osebni poraz. Zakaj se mi zdi, da smo kot lutke, roboti, predmeti, ki se ne zavedajo dobro, da so pravzaprav živa bitja?
Obkroža nas betonska džungla. Če posameznik želi biti uspešen v karieri in zaslužiti solidno plačilo za svoje delo, mora podrediti svoje življenje zahtevam te socialne in družbene prisile. Ker je naša deželica še vedno miselno zmes preteklega socializma in takrat zagotovljenih služb, ki so posledica pridobljene ravni izobrazbe ter vehementnega kapitalizma, ki žre svoje otroke, še vedno vzgajamo otroke z besedami: šolaj se, potrpi, in ko bo diploma v roki, se bo našla služba.
Ko najdeš službo, začneš varčevati za stanovanje. Ko imaš stanovanje, se začneš naokoli ogledovati za osebo, s katero bi počasi ustanovila družino. Za vsako fazo se ve vnaprej, kaj ponuja in kaj zahteva.
Seveda so se takšne karte zadnjih nekaj let spričo krize na vseh področjih močno premešale in nobena poprej veljavna vizija zdaj ne velja več.
Obenem pa spremljam zgodbe nekaterih mladih dam med 30. in 40. letom, ki imajo visoko izobrazbo, za seboj zahteven študij ter zdaj zaposlitev, ki iz delavca iztisne vsak atom življenjske moči. Delajo po 12 do 16 ur na dan ali raje še kakšno uro več. Zasebnega življenja seveda nimajo, socialna mreža je zelo raztrgana, um in telo se ženeta do skrajnih zmogljivosti, tako da se le sprašujem, kdaj se bo takšen osebnostni sistem zrušil in kolapsiral. Žalostno in grozljivo je gledati prijateljice, ki gradijo karierno pot, so ambiciozne in jih tudi bolezenski znaki ne ustavijo, ampak se ženejo kot roboti naprej.
Razmišljajo o partnerju in o otroku. So v nenehnem poslovnem tekmovalnem stresu, ko se je treba vsak dan znova dokazovati pred nadrejenimi, sodelavci in podrejenimi, in seveda morajo biti projekti ter delovne naloge izvršeni brezhibno. Nadčloveško seveda. Kam zdaj in kako umestiti družino, se sčasoma začne postavljati vprašanje?
Iščejo takšne partnerje, da bi jim vzbujali spoštovanje, ki bi jim bili za zgled, obenem pa bi bili tudi družinsko orientirani, z vrednotami, ki bi poleg kariere poudarjale tudi skrb za partnerico, otroka, zvestobo, pripadnost. Če niso poslovno uspešni vsaj toliko kot same, jih niti ne zanimajo, saj jih imajo za slabiče. Če so uspešni in prodorni, torej karierno usmerjeni, jih obsodijo, da tudi na družino gledajo kot na projekt in da otrok posledično ne bo imel ne očeta in ne matere ob sebi, saj bosta oba gradila vsak svojo poslovno kariero. Pa smo znova v začaranem krogu. Ali pa morajo tovrstne dame pri sebi močno znižati standard, kakšen moški je še sprejemljiv, in začeti iskati nekakšen kompromis. A leta neusmiljeno tečejo.
Res je, da ko posameznik začne resno razmišljati in si želeti osebo, s katero bi lahko oblikoval družino, tudi svoje prednostne naloge malce premeša, saj se drugače ne izide ne zasebna in ne poslovna računica.
A zopet se postavlja vprašanje, koliko je mlada ambiciozna ženska pripravljena žrtvovati kariero za to, da ima družino, ko pa za njo zaradi zahtev službe ne bo imela časa. Torej se bo prej ali slej našla na robu, ko se bo treba odločiti, kje je bolj potrebna: na delovnem mestu, ki jo izkorišča do zadnjega atoma, ali ob otroku, ki jo kot mamo in starša potrebuje vsaj slabi dve dekadi.
Vedno je treba sprejeti težke kompromise, če ženska želi in hoče v enako meri kakovostno živeti svoje potenciale, želje in potrebe ter usklajevati poslovno in zasebno življenje. Vsekakor jim ne zavidam in se sprašujem, kam to pelje na dolgi rok?
Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
