Mnogo se jih v zvezi kar nekako izgubi, potrebe in želje pa postavijo na stranski tir. A vedno pridemo do točke, ko moramo izreči 'zdravi' ne.
Postavljanje meja
Partnerja si pogosto ne znata, nočeta ali ne moreta postaviti ograje ali meje svoje lastne integritete, s tem pa teptata svojo osebnost, svoje želje, ideje, pobude ali potrebe.
Ko posameznika sprejmeta odločitev, da postaneta par, običajno na osnovi zaljubljenosti ali prijateljstva, prepogosto pozabita na to, da morata poleg nove zveze negovati tudi vsak svojo osebnost še naprej.
Ko torej dva odrasla človeka povežeta svoji življenji v partnerski odnos, s tem nista prekinila svojega bivanja kot dve osebi, kajne?
Mnogo ljudi se v zvezi kar nekako izgubi, svoje potrebe in želje postavijo na stranski tir ali pa jih zatrejo, potem pa seveda med trajanjem zveze prikrito butajo na plano in indirektno uničujoče vplivajo na par.
Pri tem lahko igramo vlogo žrtve, lahko smo nebogljeni in živimo od spoznanja, da nas drugi potrebuje, zato mu želimo v vsem ustreči, sebe pa negiramo. Zdrava osebnost tega ne zmore in noče.
Naučiti se reči 'ne'
Tako smo prispeli do točke, ko moramo izreči 'zdravi' ne. Ozavestimo sebe kot bitje, smo namreč tisti pomembni za sebe, ki ima lastno poslanstvo in nalogo, kako živeti, kako se osebnostno razvijati in kako delovati v paru in širše v kontekstu skupnosti.
Se pravi, da v tistih trenutkih, ko se nehote izgubimo v podrejenosti, v neželenem ali prisiljenem vedenju, vstanemo in jasno ter glasno izrečemo 'ne', kar pomeni, da pritiskov, prisile ali zahtev preprosto ne bomo več sprejemali na sebe in igrali nekoga, kdor nismo.
A je težko razumeti zgoraj napisano?
Če to lahko izrečemo, smo na dobri poti, da lažje zaščitimo sebe kot integriteto in ne bomo dovolili prevelikih odtenkov prisile ali čustvenega nasilja.
Ljudje smo smešna bitja in delujemo s številnih ravni, od katerih številne sploh še niso raziskane, odzivamo se na način, ki nam ne dela nič dobrega, a velikokrat drugače ne znamo, saj smo se osnovnih vlog igranja vzorcev naučili že v primarnih družinah in jih kot odtise nosimo globoko v sebi.
Prijazni NE pa je tisti ne in tista meja, ki jo na lep in galanten način sporočamo širšemu okolju, ko ta nekaj zahteva od nas, kar občutimo kot grožnjo ali pritisk.
Vsi se lahko kar uspešno 'natreniramo', da znamo prijazno in ustrežljivo izreči 'ne, hvala'. Ste poskusili?
Dogaja se namreč, da so nas že v zgodnji mladosti naučili, da moramo biti pokorni in ubogljivi (mama se na primer hvali pred drugo mamo: kako je moj otrok priden in ubogljiv, namesto da bi rekla: uh, moj otrok je radoveden in kar naprej miga in raziskuje svet, jaz pa ga nadzorujem z razdalje in mu dovolim iskati meje), ker smo tako pač ustrezni za kalup, ki vlada v naši deželici.
Vsi preostali, ki štrlimo iz tega povprečja in svoje otroke vzgajamo, da znajo misliti s svojo glavo, pač nismo pridni. Ampak zato smo se morali znati naučiti reči ne (na ustrezno pocukran način) ter si s tem omogočiti svoj mir in nadaljevati lastne vizije.
To, kar si drugi mislijo o nas, je vedno sekundarnega pomena
Vedite, vedno ste najpomembnejši vi. Ko boste sposobni in zmožni na lep način postaviti sočloveku mejo in s tem ohraniti svojo osebno integriteto, ste že zmagovalec na prvi stopnički od številnih, ki nas vodijo k razumevanju 'sebe'.
Kot vsi začetki je tudi učenje prijaznega 'ne' težko in zakomplicirano, dostikrat bo boleče zaradi odziva okolja, a vedite, da so zmage, dobljene s trudom, vedno najbolj sladke.
Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
