Trdno verjamem, da z življenjskimi izkušnjami nabiramo modrost. In z vsakim dnem smo starejši, pa recimo tudi modrejši.
Številni o tem sploh ne razmišljajo, ne poglabljajo se v to, da nobenega trenutka, ki mine (evo, zdaj ko tole tipkam, je že nekaj trenutkov šlo v nepovratno zgodovino preteklosti), ne moremo potegniti nazaj v sedanjost. Živi lahko le v naših spominih. Oče me je še kot deklico učil, da mi lahko vse vzamejo ali ukradejo, nikakor pa mi ne morejo vzeti znanja in spominov.
Ali se zavedate, da živite zgolj v temle sedanjem trenutku?
Tukaj in zdaj. Kar je bilo, ne moremo spremeniti, ker ne moremo iti nazaj v preteklost in šariti po njej. Kaj bo, v veliki meri tudi ne vemo natančno. Vse, kar lahko upravljamo, je sedanji trenutek. Zato venomer trdim, da je res zelo pomembno, da živimo v tem hipu, ga ozaveščamo, smo v njem prisotni in upravljamo svoje misli.
Kar mislimo, je naša energija, ki se pretaka. In lahko se manifestira, če smo res prepričani, da želimo nekaj doseči ali spremeniti. A začeti je treba pri sebi.
Staranje nosi modrost
Številni se ne upajo pogledati v ogledalo in se soočiti s tem, kako so videti na zunaj, ter se pri tem povprašati, kaj lahko spremenijo na sebi, da bi si bili bolj všečni. No, a kot ima vsak od nas zunanji videz, imamo tudi notranjo vsebino. Z delom na sebi jo lahko spreminjamo tako, da nam začenja služiti, nas opozarja, ko se oddaljimo od bistva, in nas ščiti, ko smo objestni do sebe.
Ko se staramo, izgubljamo vitalnost, tako vsaj pravijo. Sama sem prepričana, da sicer morebiti izgubimo z vsakim letom starosti kakšno mišično vlakno ali poskočnost, ki je bila del našega vsakdana, ko smo bili mlajši, pridobimo pa izkušnje in modrost, ki nas lahko dobro branijo pred kakšnimi neumnimi ali ogrožajočimi odločitvami. Zato pravim, da staranje nosi modrost.
So nekateri ljudje, ki pri štiridesetih menijo, da so stari, da niso več za nobeno rabo, da imajo gube in da je življenja tako rekoč konec. Smo ljudje, ki se kljub gubam in kilcam veselimo vsakega novega dne, ki nam bo prinesel jutranjo sapico, ščebetanje ptičkov, čudovite ljudi na pot dnevnega minevanja in s tem zanimive energije in izkušnje.
No, vsaj sama lahko trdim, da se imam v drugi polovici četrte dekade čedalje boljše. Vem že (no, vsaj približno), kdo sem, imam še nekaj visokih ciljev, za katere sem trdno odločena, da jih dosežem, ni mi mar za mnenje drugih, obkrožena sem s fantastičnimi ljudmi, ljubim svoje delo svetovalke, in s tem, ko mnogo posameznikom, parom, družinam in najstnikom pomagam najti poti za spremembo ustaljenih navad in vzorcev, se tudi sama učim, napredujem in sem hvaležna.
Verjetno me zato tudi ni strah staranja. Prepričana sem, da s tem, kako oblikujemo vizijo življenja, odnosov in ljubezni do sebe, vplivamo na to, kako kakovostno in v skladu s seboj bomo živeli.
Leta niso pomembna, ker gre za stanje duha. Ste se zamislili? Pozabite na EMŠO ali podobo v ogledalu, spomnite se, da lahko zase ogromno naredite že s tem, da spremenite način razmišljanja in ga usmerite v bolj pozitivne in optimistične vode.
Z nabrano modrostjo skrbno ravnajte in jo uporabljajte po intuiciji. Tako se boste izognili nepotrebnemu in bolečemu ponavljanju situacij in odnosov, ki so vas v preteklosti že prizadeli.
Saj veste: če se iz napak in bolečine ničesar ne naučite, boste prisiljeni, da oboje ponovite. No, poskušajte se temu izogniti in si privoščite vsak trenutek, vdih in izdih v smeri, ki vas bo podpirala in delala srečne in umirjene. Navsezadnje gre za vaše življenje!
Napisala Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok; foto: Shutterstock
Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali kaj povprašali, pogumno pišite na: info@svetovalnica.si. ali pokličite na 031 666 168. Več na www.svetovalnica.si.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
