Vsaj tako sami sebe doživljajo in na vse druge gledajo zviška in zaničevalno, kot da so manjvredni. In če se slučajno ne izkažejo za naj, hitro očrnijo drugo osebo, ob kateri se počutijo zelo ogroženo in ki ima v tistem trenutku premoč nad njimi. Samo da nahranijo svoj ego, ki pa je v bistvu zelo ranjen in razbolen.

Ko poslušam zgodbe teh ljudi, vse poti interpretacije njihovega razbolenega ega vodijo k bližnjim odnosom, v družino, k mami in očetu. Navadno gre za ljudi, ki v očeh staršev niso bili nikoli dovolj vredni, pametni, sposobni in se morajo v življenju zelo truditi, da bi sami sebi (se pravi mami in očetu) nekaj pomenili, bili pohvaljeni, opaženi.

To so ljudje, katerih starši niso imeli časa zanje, ko so bili otroci in ko so odraščali, zato so se v sebi počutili zavržene, čustveno zanemarjene. Sami so vzgajali svoj notranji jaz, napajali so ga z besedami in dejanji vrednosti, saj jim ga najbližji niso dali, od nekod pa so ga morali črpati, saj sicer notranje ne bi preživeli.

Ena od možnosti je tudi, da gre za otroke staršev, ki so jih vedno oboževali, poveličevali, jim dajali vso pozornost in drugo blaginjo v naročje. Tako so jim privzgojili nerealno podobo o sebi kot o naj osebi.

A ti ljudje notranje zelo trpijo.

Zamislite si, da bi morali biti vsak trenutek v življenju najboljši, najpametnejši, najbolj sposobni in hranjeni s tem, da ste vedno v središču pozornosti. Koliko energije se porabi in koliko razočaranja doleti osebo, če ni naj in ni tarča pozornosti. Zato naredi vse, da bi bila.

Preglasi druge, jih očrni, da sama deluje pametnejša, naredi nekaj takega, da se ji drugi smejijo oziroma čudijo. A če se kdaj zmoti, zmote ne sprejme, ne prizna ali pa to naredi s težkim srcem.

Zmota je zanjo nedopustna. V bistvu pa ta oseba samo hrepeni po nečem, česar ji starši niso znali dati. To je občutek, da je vredna in ljubljena ne glede na dejanske sposobnosti, ki jih ima. Da jo imajo radi zato, ker preprosto je. Ker je njihova. Prikrajšana je bila za najbolj osnovne, a najpomembnejše občutke v življenju. Zdaj jih išče po svetu v besedah potrditve pri drugih ljudeh: partnerjih, prijateljih, sodelavcih.

Navadno si omenjeni ljudje najdejo partnerja, ki jih začne oboževati in hraniti njihov ego; rečemo mu odvisnostni partner. Ta naredi vse, da ugodi partnerju: ga hvali, ceni, spoštuje, ljubi, ga precenjuje, a ne glede na to, koliko se trudi za partnerja, to nikoli ni dovolj.

Tako se vrtita v začaranem krogu soodvisnosti: odvisnostni partner pozabi nase s tem, ko se v popolnosti posveča drugemu, drugi pa nenehno hrepeni po še večjih besedah potrditve, ki mu jih partner ne more dati. Kot da nikoli ni dovolj.

Tako sta oba ranjena in nesrečna, neizpolnjena v svoji ljubezni. Odvisnostni partner se ob svojem partnerju vedno počuti manjvredno in nesposobno, drugi pa neizpolnjeno in je še bolj lačen potrditve in sprejetosti.

Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord