Vpliv naših prepričanj na kakovost življenja

V lastna prepričanja ljudje globoko verjamemo. In ker vanje globoko verjamemo, se tudi obnašamo v skladu s temi prepričanji, kar pripomore k temu, da se nam naše prepričanje ves čas potrjuje.

Vsi ljudje imamo pozitivna in negativna prepričanja, najpogosteje smo jih utrdili že v ranem otroštvu. Na to, katera bodo bolj v ospredju, pa vplivajo trenutne okoliščine.

Pozitivna prepričanja nam pomagajo, da smo v odnosih z drugimi bolj odprti, bolj aktivni, poizkusimo nove stvari. Pozitivna prepričanja utrjujejo pozitiven občutek o nas samih, drugih in svetu: "Sem sposobna in uspelo mi bo; vsaka napaka, ki jo naredim, je priložnost za rast; sem dober človek, v vsakem človeku je nekaj dobrega ..."

Nasprotno pa nas negativna prepričanja lahko zelo omejujejo in zaradi njih ne poizkusimo narediti stvari drugače in se izogibamo odnosom in situacijam, saj jim tako močno verjamemo. Nečesa se niti lotili ne bomo, če ne verjamemo, da to zmoremo.

Ta prepričanja, ki močno vplivajo na vaše vedenje in posledično na kakovost življenja, so

• nisem dovolj sposobna, da bi uresničila tisto, kar si želim;
• nihče me nima rad;
• nikoli mi ne bo uspelo,
• ljudje so zahrbtni,
• življenje ni pravično.

Od naših prepričanj je tudi odvisno, kako se bomo v odnosih z drugimi ljudmi vedli. Če verjamemo, da je v vsakem človeku nekaj dobrega, potem tudi vstopamo v odnose drugače, bolj odprto in pristno, kot če verjamemo, da so vsi ljudje zahrbtni in jim ne moremo zaupati. Takrat bi bili v odnosih oprezni, zavračajoči in odklonilni.

Kako prepričanja nastanejo

Ljudje smo bitja odnosov. Hrepenimo po pristnem kontaktu s seboj in drugimi. Že takoj, ko se rodimo, smo odvisni od odnosa z drugimi ljudmi.

Zelo pomembno za naš razvoj je, kako se mama odziva na naše potrebe, kako nas pogleda, kako se nas dotakne, ali je uglašena na našo potrebo po bližini, dotiku, kako se odzove, kadar smo lačni, žejni, ko nas kaj boli.

Že takoj v zgodnjem otroštvu začnemo oblikovati prepričanja na podlagi tega, kako so bile naše potrebe v odnosu zadovoljene.

• Nekdo, ki v svojem otroštvu ni smel izražati svojih čustev in mnenja, ali pa so mu starši na različne načine sporočali, da to, kar misli in čuti, ni pomembno, bo na podlagi teh ponavljajočih izkušenj s svojimi bližnjimi zaključil, da njegovo mnenje ni pomembno, še več, da on kot človeško bitje ni pomemben. To njegovo prepričanje lahko močno zaznamuje poznejše odnose, saj se bo vedel v skladu z njimi. V družbi ne bo izražal svojega mnenja, saj bo prepričan, da nima prav oziroma da njegovo mnenje ni pomembno. V službi ne bo zagovarjal svojega stališča, še več, ne bo se znal postaviti za svoje pravice.
• Po drugi strani pa se bo oseba, ki so ji starši dajali vedeti, da je v redu, če je jezna, žalostna, vesela, in so znali prisluhniti njenim idejam in mnenjem, v enakih okoliščinah vedla popolnoma drugače. V družbi bo brez težav zagovarjala svoje mnenje, ne bo se držala v ozadju in trepetala, kdaj jo bo kdo kaj vprašal. Na delovnem mestu se bo zmogla postaviti za svoje pravice, hitreje bo prepoznala, kdaj so sodelavci ali nadrejeni prestopili njene meje, in bo znala ukrepati.

Je mogoče prepričanja spremeniti?

Svojih prepričanj se pogosto sploh ne zavedamo. Zato je najprej pomembno, da svoja prepričanja prepoznamo.

Pri tem nam lahko pomaga že lastna refleksija. Kognitivno vedenjskih tehnik, ki so nam lahko v pomoč pri nadomeščanju negativnih prepričanj s pozitivnimi, je veliko. Ko enkrat prepoznamo prepričanje, ki nas omejuje, ga nadomestimo s pozitivnim prepričanjem. Če je naše prepričanje, da ne bomo zmogli, si lahko vedno znova ponavljamo, da zmoremo, da smo sposobni in sčasoma bomo to tudi začeli verjeti. Če si neko misel vedno znova ponavljamo, lahko postane naša realnost, naše prepričanje. V pomoč nam je lahko tudi zapisovanje prepričanj in občutkov, ki se ob tem pojavijo.

A nekatera prepričanja so zelo globoka in izhajajo iz bolečih izkušenj.

To so prepričanja, ki smo jih sprejeli že zgodaj v otroštvu zaradi nezadovoljenih potreb v odnosih s pomembnimi osebami, običajno so bili to najprej starši. Če smo takrat sprejeli prepričanje, da nismo vredni, da smo nesposobni, smo do tega prišli zaradi zares boleče izkušnje s svojimi bližnjimi. Ta prepričanja je mnogo teže ozavestiti in mnogo teže jih je spremeniti. Pri spreminjanju prepričanj nam lahko zelo pomaga psihoterapija, predvsem pa zaupen odnos s psihoterapevtom, s katerim smo pripravljeni deliti svoje globoke in težke izkušnje.

Pri nadomeščanju in spreminjanju prepričanj je lahko izredno zdravilen zdrav, iskren in ljubeč odnos z drugo osebo, ko odrastemo. To je lahko naš partner ali prijatelj, ki nam pokaže, da je mogoče imeti v odnosu tudi drugačne, pozitivne izkušnje. Ko dobimo v odnosu z drugo osebo izkušnjo, da smo pomembni in vredni ljubezni taki, kot smo, se počasi lahko začnejo spreminjati prepričanja o nas, drugih in svetu.

Napisala: Ana Debevec, specializantka integrativne relacijske psihoterapije

Avtorica prispevka sem univerzitetna diplomirana sociologinja in specializantka integrativne relacijske psihoterapije.

Če bi se radi naročili na individualno psihoterapijo ali me kaj povprašali, lahko stopite v stik z mano preko moje spletne strani psihoterapija-kranj.si. Psihoterapijo izvajam v Kranju in v Ljubljani.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord