"Spet ta šola!" Koliko takšnih vzdihljajev otrok ste slišali v zadnjih dneh? Ali pa vriskov veselja, da se končno spet začnejo šola in druženje s sošolci, nova znanja, stari in novi obrazi, ki se jih otroci razveselijo. Pa urniki, pravila in red, disciplina, učenje, pisanje domačih nalog. Novo šolsko leto, nov krog.
Kako pa starši?
In njihova pričakovanja do otroka v zvezi s šolo, učenjem, domačimi nalogami, izpolnjevanjem obveznosti? Z ocenami, stresi, ki jih vaši najmlajši vsakodnevno doživljajo, in teh ni malo?
Verjamem, da ste vsi v skrbeh, kako bo otrok zmogel vse obveznosti, in seveda vsi tudi od otroka in šole pričakujete določene uspehe.
Napačno bi bilo razmišljati, da ste do skrbi še najbolj upravičeni starši, katerih otroci imajo različne težave pri učenju, vedenju, čustvovanju, s socializacijo, sprejetostjo v razredu.
Skrbi imajo tudi starši zelo uspešnih otrok, ki šolo vzamejo zelo resno in morda že kmalu začnejo doživljati tesnobo, anksioznost, ki se najprej navezuje na strahove na področju šole, nato pa se prenese na družinske odnose, pogled na svet, na druge ljudi in prihodnost.
Starše otrok perfekcionistov oziroma tistih z visokimi in zahtevnimi merili do sebe skrbi, kako se bo otrok, zdaj v višjem razredu ali letniku, sprijaznil z oceno, ki je ni vajen in s katero nikakor ni zadovoljen, zaradi česar bo razočaran nad seboj.
Koliko truda bodo morali vložiti v razlago, da ena štirica še ne pomeni katastrofe, da življenje ni sestavljeno iz samih zmag, ampak tudi iz porazov, ki se jih moramo naučiti v glavi najprej predelati, nato pa sprejeti.
Se pa strahovi in bojazni staršev ne navezujejo le na ocene, uspeh in storilnost otrok, ampak tudi na druženja, socializacijo in s tem povezanimi pojavi, kot so medvrstniško nasilje, nestrpnost, izolacija, nesprejemanje otroka, zlasti če prihaja iz države južno od nas.
Zadnjič mi je mama osnovnošolca povedala, da jo bolj kot ocene skrbi nasilje, ki ga je njen otrok deležen v šoli. Zasmehovanja, poniževanja, žaljenja, kritiziranja, zmerjanja z žaljivkami. Da ji je najbolj hudo, ko v težkih trenutkih izpostavljenosti ne more biti ob otroku, in da jo skrbi, da se bo nasilje, ki se je začelo pred nekaj meseci, jeseni le še stopnjevalo.
Ob gori dejavnosti, ki jih imajo otroci poleg šole, bi se zgrudil marsikateri odrasli. To, da se danes otrok uči francosko in angleško, hodi na plavanje in igra kakšen inštrument, ni redkost. To, da se otroci sesedajo pod čustveno težo in tempom, ki ga te dejavnosti prinašajo, tudi ni redkost.
Koliko doseganje ciljev in znanj v sklopu dejavnosti res izvira iz otrokove notranje motivacije, želje in volje in kolikšen del svojih pričakovanj do otroka ali lastnih neuresničenih pričakovanj starši projicirajo na otroka? Ali otrok to počne, ker to počne sošolec ali sosed?
Pomemben je tudi počitek
V teh časih smo se vsi nekako izgubili v storilnosti, ciljih in dosežkih, tako odrasli kot otroci.
Je pa še kako pomembno, da se otrok ob stresni šoli in preostalih krožkih in dejavnostih spočije. Da se igra, nori, veseli, skače, vriska. Da se znova začne povezovati z naravo, ki jo danes spoznava prek televizije in računalnika. Da vzpostavi več pristnih socialnih stikov zunaj virtualne resničnosti in medgeneracijsko.
Tako bodo otroci manj tesnobni, otožni, depresivni in hiperaktivni, a bolj veseli, sproščeni, umirjeni in ustvarjalni, bolj povezani s samim seboj, svojo notranjostjo.
Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
